*b*Roux*b*

S Feliksom izstopiva iz avtobusa. Bližava se parku, nato je le še nekaj minut do doma.
Ampak danes ne nekaj minut. Nekaj naju namreč zadrži.

Sunkovito obstanem in naredim nekaj korakov nazaj. Pripravljena sem tudi na tek, a me Feliks ujame za zapestje.
"Roux? Je vse v redu?"
Odkimam, ni v redu, pogleda ne morem premakniti s sredine parka.
Končno se tudi Feliks ozre tja. "Oh," dahne.

V dežju stoji drobna punca z gladkimi, premočenimi temno rjavimi lasmi in tipično baletno postavo, s pogledom, uperjenim v tla. Tako majhna je videti, tako žalostna, počutilm se, kot da gledam najbolj depresiven prizor v žalostnem filmu. In ne samo to, to punco poznam.

To je Pandora.

*zelena*F*zelena**b*e*b**zelena*l*zelena**b*i*b**zelena*k*zelena**b*s*b*

Roux primem za ramo in naslonim svojo glavo ob njeno tako, da so moje ustnice tik ob njenem ušesu.
"Pojdi se ji opravičit," zašepetam. V trenutnku se sunkovito zasuka in uperi svoje lepe temne oči v moje.
"Kaj!? Si nor?" rezko šepne in mokri lasje ji zavalovijo okrog glave. "Skregani sva že dobra dva tedna in zdaj naj grem lepo k njej in rečem, da mi je žal!?"
"Ja! Oprosti, Roux, ampak ni se ona skregala s tabo! Ti si popenila, čeprav ti ni naredila nič! Lepo pojdi in se opraviči. Če ne vidiš, pravkar joka. Ne moreš je pustiti take."
Imel sem pripravljeno tudi, da bi jo potisnil proti njej, a ni bilo treba.

*b*Roux*b*

Čakaj. Joka? Pandora joka?
Ne.
Ne.

Pandora ni nikoli jokala. Dora je čustva tiščala globoko v sebi, potlačila jih je v dno srca, kadar je bila žalostna, je imela rahlo sklonjeno glavo in ni govorila.
Jokala je le nekajkrat. Le takrat, ko je bilo nekaj res narobe. Enkrat, ko ji je umrla babica, enkrat, ko je imela neko obdobje, ko je imela resnično slabo samopodobo in v joku je izdavila, da namerava narediti samomor. Kadar je Pandora jokala, si vedel, da je nekaj hudo, hudo, hudo narobe.

Poženem se proti njej. Nekaj korakov pred njo se ustavim. Stegnem roko naprej.

*modra*Pandora*modra*

Na rami začutim dlan. Najprej mislim, da je mami. A mami ima večjo dlan. In širšo. In ta dlan mi je... tako znana. Znana na način, ki si ga ne znam razložiti. Obrnem se.

"Pandora."
Obrišem si solze in opazujem dekle pred seboj. Kratki, ravni črni lasje, ozke temne oči, polne ustnice, ozek obraz, visoka in suha postava. Če jo na kratko opišem - Roux.
"Oprosti. Takrat nisem mislila tako. Nimam vas vseh dovolj. Nič mi nisi naredila in vem, da si žalostna. In meni je res, res, res žal. Res mi je žal. Hočem..." debelo pogoltne. "Hočem vas nazaj."

Zdaj ne morem več zadrževati solz. Spet se mi ulijejo po licih, zaihtim, ihtim od olajšanja, sreče in še vedno nekakšne žalosti, ker se Iskra in Aurora še kar kujata. Roux me nežno prime za ramena in potegne v topel objem.
___
*roza*Aurora*roza*

Že dva tedna jočem v blazino.
Že dva tedna grem v šolo le zato, ker moram.
Že dva tedna z nasmehom skrivam solze.
Že dva tedna sem tako sama. Kljub Avi, Anaji in Vesni.
In zdaj grem v park, v dež skrit solze.