Ko se končno spet odpravim nazaj na hodnik, že vsi stojijo v vrsti in me čakajo. Seveda, še osmešila se bom, kaj pa drugega.
"A tukaj si. Čakali smo te," naznani učiteljica Mira. Kot da ni že dovolj da me vsi opazujejo. Učiteljica nas po hodniku popelje navzdol, po stopnicah in ven, na svež zrak. "Tako. Postavite se v krog!"......"Tako je prav, ja. V redu; Ta šola v naravi vam je bila omogočena, zato da skupaj preživite en teden v naravi, se družite, ste na svežem zraku in se odklopite od mobilnih naprav. Kot veste, tukaj nismo sami in od vas pričakujem, da se boste vedli primerno." Zališi se majhen posmeh, medtem pa mi Izabela šepne na uho: "Bla, bla, bla." Zahihitava se. "Zdaj pa gremo. Pojdite v jedilnico in me počakajte tam." Skrivnostno se nam nasmehne in nas nažene nazaj noter.
Ko vstopimo skozi nihajna vrata jedilnice izbruhne glasen klepet. Za mizami sedijo fantje in dekleta iz druge šole. Seveda nas vsi opazujejo, saj izgledamo kot idioti ko stojimo sredi jedilnice. Učiteljica Mira vstopi in nam pomigne naj se posedemo za mize na drugi strani jedilnice. Velik, močen in bradat moški se postavi na sredino in zagrmi: "Učenke, učenci, kot ste tudi sami opazili, se nas čas tukaj prepleta z časom osnovne šole Gašperja Frenkota. Skupaj bomo izvajali različne dejavnosti in prosim, da se drug do drugega vedete lepo in spoštljivo. To, da ste tukaj skupaj, je namenjeno tudi sklepanju novih prijateljstev in druženju."
Vsi vneto kimamo in zaploskamo ko konča. "Zdaj se bomo šli ene igrice," nam pove majnša ženska srednjih let zraven njega.
Kot da nas neka butasta igrica zanima. No ja, Aleksa, Bora in njune prijatelje že, saj lahko že na daleč vidim da se slinijo po puncah iz druge šole. Luka gleda učiteljico, ki nam razlaga igro. Cilj igre je, da vsak pove svoje ime in ob tem pove kaj najraje počne v prostem času. Precej butasto za 8. razred. Po vrsti sem predzadnja, za mano je Izabela, pred mano Leja, pred njo pa Luka, ki je ravno zdaj na vrsti: "Sem Luka in rad igram košarko." Hah, ja itak; kaj pa drugega. Majhen je kakor palček pa vztraja da mu je košarka všeč, čeprav se vidi da trpi kot miš med mačkami. "Ime mi je Leja in rada plešem." To je reklo že vsaj pet deklet pred njo. Zavijem z očmi. "Sem Zarja in rada spim." preživim salvo smeha. To v resnici ni res. Ne spim preveč rada. Najraje opazujem ljudi na samem. Enostavno opazujem nekoga in se sprašujem, kaj vse bi lahko bilo povezano s čim na njem in zakaj in kako. Zabavno je, ker nikoli ne veš kakšna je človekova zgodba.
"Ime mi je Izabela in rada pojem." Res je. In glas ima kot da je na svetu zato, da nas očara z melodijo. Učiteljica naznani, da imamo pol ure da se spoznamo in z ostalimi učitelji odidejo na kavo. Napaka. Naši fantje se takoj začnejo pogovarjati ali z fanti iz druge šole ali pa z dekleti, ki cele nališpane čakajo da pride kdo do njih. Tudi Luka gre z Aleksom, Borom, Gašperjem in Leotom do skupinice osmošolk, ki mežikajo vanje s umetnimi trepalnicami.
Jaz in Izabela obsediva na stolih in jih opazujeva. Naenkrat izza sosednje mize vstane velika in rjavolasa punca z očali. Prisede k nama, ter vpraša Izabelo: "Hej! Se meni samo zdi ali te poznam iz matematičnega tekmovanja predlani?" Izabela se takoj popolnoma zatopi v pogovor poln matematičnih formul in meni nejasnih računov. Tako ostanem sama. Zazrem se skozi okno in opazim mlad par ki se sprehaja po potki ob gozdu. Zdi se, da se kregata. Ženska kriči nanj in se ga otepa, moški pa ji nekaj govori in jo poskuša objeti. Obrnem se nazaj. Zdi se mi preveč osebno, da bi še naprej opazovala. Toda v trenutku mi je žal da sem obrnila glavo nazaj. Tako namreč vidim kako Luka na prtiček načečka svojo telefonsko številko in jo da črnolasemu dekletu, ki si ga skrbno spravi v žep.
V tistem pa se učitelji vrnejo......
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Guyss meni je tok zau kr tok dolgo ni blo nouga delcka ampk ig da nism mela navdiha, pa tut dans ga nism mela ampk sm se prsilla tk da ce ni najboljs mi je zlo zau...
But yeah... Tu je drugi deucek pa upam da vm je usec<3
Tajci