Učiteljica Mira stopi pred nas in nam pomigne naj ji vsi sledimo na svež zrak. Za njo hodimo v dolgi koloni; najprej naša šola, nato še druga. Predstavljam si, kako bi nas videli velikani, če bi bili v tem trenutku za nami: majhne račke v vrsti sledijo mami raci. Niti pol dneva še nisem tukaj, pa sem že sita vsega. Želim domov. Želim se zakopati pod svojo odejo, jesti nezdravo hrano in gledati svojo serijo. Želim v plesni studio in kričati ter divje plesati, da dam to tesnobo nekam kjer me ne bo ovirala. Želim kamorkoli, samo stran od tu.
Zunaj se spet postavimo v krog, tokrat je na moji levi blondinec z druge šole, na desni pa Lana. Vsake toliko me Lana grdo ošine in šele ko nas učiteljica poparčka, izvem da me grdo gleda ker sem ji pomotoma zasedla mesto poleg blontnega tipčka, ki ga je požirala z očmi že v jedilnici.
"Želiš da se menjava?"
Jo vprašam, ona pa mi prikima, visoko dvigne svoj gumbast nos in se postavi na drugo stran mene. Obrnem se, da bi videla s kom sem v paru, toda na moji desni ni nikogar. 'Prekleta bodi, Lana,' pomislim in živčno dvignem roko. Učiteljica je z hrbtom obrnjena proti meni, zato se mi zdi butasto da še naprej držim roko v zrak, poleg tega pa sem preveč živčna, da bi jo potapkala po ramenu. Samo osramočeno spustim roko in ujamem Izabelin pogled, ki mi pravi 'oprosti'. Jasno mi je da ji ni prav nič žal, kajti ona je v paru z dekletom, ki ga menda pozna iz matematičnega tekmovanja. Luka je v paru z črnolasim dekletom, ki mu je dal svojo telefonsko. Od ljubosumja me kar zvije, toda opominjam se: 'nisi takšna, bodi vesela zanj in nehaj biti ogabna'. Prav nič boljša nisem od 'pick me' Lane in drugih deklet, čeprav se vsak dan trudim biti.
Končno se učiteljica Mira obrne k meni, ter me okara:
"Ja, Zarja! Nimaš para? Zakaj pa nisi nič rekla? Še kdo brez para slučajno?"
...tišina...
"Hej! Kaj pa ti, črnolasec z očali? Kje imaš par?"
"Nimam ga."
"Ja zakaj pa nisi nič rekel? Ti boš v paru z našo Zarjo."
"Ampak..."
Učiteljica Mira ga rahlo potisne v mojo smer in vdan v svojo usodo se mi pridruži. Ima črne kratke lase, fina očala in nasploh se zdi navaden snob. Spominja me na Harrya Potterja, le da ima lešnikovo rjave oči. Oblečene ima kavbojke, belo srajco in mornarsko moder pulover. Poudarjene ličnice, tanke ustnice, raven nos. Z visoko dvignjeno glavo prikoraka do mene, toda v trenutku se obrne stran in prekriža roke na prsih. 'Kdo si pa ta misli da je?!', mi buči v ušesih in se mi megli v glavi. Stisnem pesti in se tudi sama obrnem malce stran od njega. Diši po nekem dragem parfumu, ki sem ga že zaznala pri stricu Karlu.
"Obrnite se tako, da si z svojim parom stojite nasproti," nas vodi učiteljica Mira.
"Hmm... Že vem. Višji v paru naj skuša povedati svoje ime paru, pri tem pa ne sme govoriti, pisati ali kazati črk z rokami. Začnite."
Aghhh, jaz sem višja. Prav, pa dajmo. Okoli sebe najdem stvari, ki se začnejo na črke mojega imena. Z-zapestnica, a-arnika, r-rože, j-jagode, a-ahilova peta. Po vrsti mu kažem te stvari, in že po prvem poskusu pošteka, da mi je ime Zarja.
"Zdaj pa jaz," reče in njegov glas je mehak kot pero. Uporabi enak način kot jaz. Pokaže na prag na tleh, napis znamke erima na hlačah njegovega sošolca, traktor na polju v daljavi, enico na moji majici in svojo roko.
"Peter," rečem na glas in zadržano pokima.
"No ja, ni daleč od Potterja," zamrmram in pritegnem njegovo pozornost.
"Si ravnokar rekla da Peter zveni podobno kot Potter?"
Živčno se zasmejim in pokimam.
"Saj izgledaš tudi malce kot Harry Potter," rečem in sedaj pokima on.
"A-i Po-a," reče in zmedeno ga pogledam.
"Tako rečejo britanci," mi pojasni in skupaj se zamejiva njegovi neumni šali.
Se nadaljuje.....