Pred knjižnico je bilo tistega jutra živahno. Šolarji so hiteli po hodniku, nekateri so se še zadnji trenutek pripravljali na test, drugi so se smejali in glasno pogovarjali. Lara je prišla malce prej, saj je upala, da bo našla trenutek miru, preden se vrvež preseli tudi v knjižnico.

Ko je stopila do vrat, je tam že stala Anamarija. Naslonjena je bila na steno in med prsti vrtela svinčnik. Videlo se je, da nekaj premišljuje.

„Oj, Anamarija!“ jo je pozdravila Lara z nasmehom.

Anamarija je dvignila pogled in se razvedrila. „Oj! Ravno sem te hotela poiskati. Včeraj mi je bilo res fajn, ko si mi pomagala. Pa sem si mislila… mogoče bi danes skupaj šli noter?“

Lara je presenečeno zamižiknila. Ni bila vajena, da bi jo kdo tako odkrito povabil k sebi. „Seveda,“ je rekla brez oklevanja. „Ampak samo pod enim pogojem.“

„Kakšnim?“ je vprašala Anamarija z rahlo nagajivim nasmeškom.

„Tokrat ti pokažem eno svojo skrivnost – kaj berem, ko sem v knjižnici. Ampak ne smeš se smejat!“

Anamarija se je zasmejala. „Obljubim. Če pa želiš, lahko še jaz nekaj pokažem.“ Potegnila je iz torbe majhen, nekoliko zmečkan zvezek, a ga hitro spet pospravila, kot da se je ustrašila, da ga bo Lara že prehitro uzrla.

Lara je radovedno nagnila glavo. „Kaj pa skrivaš?“

„Eh, nič posebnega… mogoče ti povem kasneje,“ je rekla Anamarija in ji pomežiknila.

Ko sta vstopili v knjižnico, je Lara vedela, da se med njima plete nekaj novega – prijateljstvo, v katerem bo še veliko malih skrivnosti, ki čakajo, da jih delita druga z drugo.