V knjižnici sta Lara in Anamarija že nekaj tednov sestavljali svoj skrivni projekt. Vsaka je dodala svoj del – Anamarija zgodbo, Lara pesmi – in stran za stranjo sta gradili svet, kjer je živela junakinja Alina. A nekega popoldneva, ko sta sedeli za mizo ob oknu, se jima je zgodilo nekaj nepričakovanega.

Deklica z dolgimi, temnimi kitkami je stopila do njune mize. Nosila je zvezek pod pazduho, njen pogled pa je bil negotov.

„Hej… oprostita, ker motim,“ je tiho rekla. „Vidve sta Lara in Anamarija, kajne? Sem videla, da vedno skupaj nekaj pišeta. A lahko… a lahko sedem z vama?“

Lara in Anamarija sta se spogledali, malo presenečeni. „Seveda,“ je prva rekla Lara in se nasmehnila. „Kar sedi. Kako ti je ime?“

„Zala,“ je odgovorila deklica. „Večinoma sem v umetniški učilnici, ker rada rišem. Ampak vedno, ko vaju vidim, me zanima, kaj počneta. A… ustvarjata zgodbo?“

Anamarija je nerodno pokimala. „Ja, pravzaprav jo piševa skupaj. Jaz pišem zgodbo, Lara pa pesmi.“

Zala je za trenutek tiho gledala v svoj zvezek, nato pa ga previdno položila na mizo. Ko ga je odprla, sta Lara in Anamarija obnemeli. Strani so bile polne čudovitih risb – pokrajine, čarobna bitja, portreti, vse narisano z neverjetno natančnostjo in občutkom.

„To je… neverjetno,“ je zašepetala Lara. „Zala, ti pa res znaš risati!“

Zala je zardela. „Vedno sem si želela, da bi moje risbe enkrat postale del neke zgodbe. Ampak sama si jih nikoli ne znam izmisliti…“

Anamarija in Lara sta se nasmehnili druga drugi. „Potem pa popolno,“ je rekla Anamarija. „Mi dve potrebujeva nekoga, ki bo najini zgodbi dal podobo. In ti bi bila idealna za to.“

Zala je dvignila oči, polne presenečenja in veselja. „Res? Bi res lahko bila del tega?“

„Ne samo del,“ je rekla Lara, „zdaj nas je tri. To je naš projekt. In naša skrivnost.“

Tako so postale nerazdružljive. V knjižnici so se njihovi listi kmalu začeli množiti – besede, pesmi in risbe so se povezale v eno. Ustvarile so ne samo zgodbo, ampak tudi prijateljstvo, ki se je zdelo močnejše kot karkoli drugega.

„Od zdaj naprej,“ je rekla Anamarija in dvignila svinčnik kot simbol, „smo trojni BFF – in skupaj ustvarjamo najino knjigo sanj.“

Lara in Zala sta se zasmejali in stegnili roke, da so se prsti srečali na sredini mize. Tisti trenutek so se rodile ne samo sanje v knjigi, ampak tudi sanje v resničnem življenju – sanje o prijateljstvu, ki bo trajalo.