Nekdo potrka po vratih, "Lizzy, a si v redu?"
Se samo meni zdi, ali je bila to Sabrina? Ostanem tiho. Ne bom se ji pustila.
"Daj, no, Lizzy, vem da si tam. Prosim pridi ven," očitno ne misli odnehati.
Počasi malo odprem vrata. Oh, še dobro, sama je.
"Okej, super, greva v učilnico," reče. Zgroženo jo pogledam. Niti opravičila se mi ni.

Naslednjih nekaj dni je bilo groznih. Sabrina se praktično sploh ni več pogovarjala z mano, s Tiso sta zdaj že zagotovo najboljši prijateljici, jaz pa za njiju sploh ne obstajam. Že od začetka šole nisem govorila z nikomer, razen če je bilo kaj nunjnega pri pouku. Pri kosilu sedim sama, domov hodim sama, potem se zaprem v sobo, naredim nalogo in grem na trening. Pravzaprav je ples moja edina tolažba, saj sem po treningu tako izmučena, da ne morem misliti na nič drugega kot na bolečino. Tudi Sabrina trenira jazz ballet. Po novem tudi Tisa. Vsa dekleta se želijo družiti z njima razen mene. Danes je nedelja. Cel dan imam čas za razmišljanje o tem, kako počasi postajam nevidna, kako nse nihče ne želi družiti z mano.

Ponedeljek. Šola. Sabrina in Tisa. Saj bom preživela, samo še ta ura se mora končat. Še pet minut in... Konec. Končno. Pohitim na kosilo. Ko čakam v koloni za trenutek opazim, kako se Sabrina objema z nekim fantom. Kot bi se poslavljala. Ali je njen fant? Pa od kdaj? Končno pridem na vrsto in se usedem za edino prazno mizo. Že čez nekaj minut se k meni usede fant.