Sonce, modri oblaki, vroče poletje, počitnice.
Z družino semo se pravkar vrnili z morja. Čudovite počitnice smo preživeli na Pagu. Imeli smo se res lepo. Veliko sem plavala, se potapljala, supala in še in še.
Doma si najprej pospravim sobo in naredim stvari, za katere sem zadolžena - domače poletno delo. Nakar mi zazvoni telefon. Nekdo me pogreša, je moja prva misel. Klic prijateljice! Preko snepa zagledam dve prijateljici. Kako lepo, da sta se spomnili name! Nato pa razočaranje. Prijateljici me žalita, mi govorita grde stvari. Ostanem brez besed, prizadeta. Kaj sem storila narobe, da me nihče ne želi za sošolko med šestošolci?
Odločim se, da o vsem povem staršem. Pogovorimo se, a besede, ki sem jih slišala s strani prijateljice, še vedno ležijo v meni. Saj sta dekleti potem vse skušali popraviti z besedo oprosti, a stiski pred prvim šolskim dnem se nisem uspela ogniti.
Razmislimo, preden besede izrečemo. Lahko nas zelo prizadanejo, če prav mogoče niso bile mišljene resno. Želim si, da se kaj podobnega ne bi zgodilo nikomur več.

Gaja Žorž