UVOD


/\/\/\/\/\/\

Najboljša učenka v razredu sem. Urejena, pametna, vedno na pravem mestu ob pravem času. Tak vtis sem drugim dajala o sebi (no, vsaj upam, da sem ga). Tako je bilo vedno. Že prvi dan, ko sem prestopila prag šole, je bila moja prva misel to, da mi bo šlo najbolje pri vsem. Morda se to sliši sebično ali pa zelo tekmovalno. A nikar ne mislite, da sem bila neki vasezagledan in zamorjen otrok. Bila sem taka kot vsi drugi. Rada sem se družila in igrala z drugimi deklicami v šoli, skupaj s starejšim bratom sem delala lumparije in stikala za vsemi možnimi stvarmi. Bila sem dokaj normalana in na prvi pogled se nisem veliko razlikovala od drugih. Res pa je, da sem bila od nekdaj malo bolj ambiciozna. Zastavila sem si cilje in želela sem si jih tudi uresničiti. Ljudje smo si pač različni, in če je bila nekomu neka stvar zadnje na kar bi pomislil, je bilo meni to zelo pomembno.
Bila sem zelo ponosna nase, ko sem v šoli dobivala petice. In uživala sem tudi, ko so me sošolci prosili za pomoč pri nalogah, saj mi je bilo všeč, da so me občudovali zaradi mojega znanja. In nekaj časa mi je bilo v šoli zato všeč. Imela sem tudi veliko prijateljic s katerimi smo se zelo zabavale. Pa vendar tudi to ni trajalo večno. Ne mislim, da je bilo slabo, ker sem želela biti najboljša. Vsaka stvar je dobra do neke mere. Problem nastane le, ko te mere nimaš več. In takrat se pričnejo težave.

/\/\/\/\/\


Tole je moja prva zgodba, ki sem jo objavila semle. Upam, da je dobra in vam je všeč!:blush::wink: