Bilo je točno 7.15 in jaz sem se v rokavicah, kapi in bundi prebijala po mrzlem decembrskem jutru in poskušala svoje od mraza zmrznjene prste potolažiti s tem, da bom kmalu na toplem v šoli, kjer se bom pogrela. Čeprav je bil šele začetek decembra in tistega leta še nismo videli snega, so bila tla, po katerih sem hodila zamrznjena. Biti sem morala zelo pazljiva, saj bi mi vsak hip lahko spodrsnilo in BUMF! bi štrbunknila na zadnjico. Na srečo pot od doma do šole ni dolga in sem zato po ledu v hipu pridrsala do vhoda. Nato sem le še spretno odskakljala po stopnicah in že sem bila v nabito polni garderobi. Tako kot vsako jutro so se v njej gnetli učenci, ki so se razposajeno pogovarjali, se porivali, smejali in bili nasploh popolnoma brez skrbi, kot da bi prišli na cirkuško predstavo, namesto v šolo, ki je resna in zahtevna ustanova. Seveda se je to vedno poznalo tudi na njihovih ocenah, a to zdaj ni pomembno, ker ta zgodba govori o meni in ne o njih.
Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se prerinila do svoje omarice. Vanjo sem začela tlačiti svojo zimsko opravo (Hej! V omarico res ne moreš stvari lepo zložiti. Narejene so tako nemarno majhne, da bi bil še tako redoljuben človek primoran dan za dnem v omarico tlačiti svoje stvari). Ko pa sem že pospravljala ključe nazaj v torbo, me je naenkrat za ramo peijela roka, da sem se kar zdrznila. Hitro sem se ozrla čez ramo in za mano je stalo visoko in vitko dekle. Bila je Klara, moja najboljša prijateljica. Najprej sem se je kar malo prestrašila, saj sem zagledala njen bel (ampak res bel, prisežem) obraz na katerem je bilo zagotovo vsaj 3 centimetre pudra. Izgledala je kot bi vstala iz krste, saj je bila okoli oči vsa črna, kar je še posebej poudarilo njene oči, v katerih trenutno ni bilo mogoče razbrati ničesar drigega kot le dolgčas. Ah, taka je pač Klara! Navadila sem se že njenih modnih muh in izgleda je bilo tiste dni moderno, da izgledaš kot zombi.
"Živjo!" me je pozdravila in se pri tem poskusila nasmehniti, čeprav je bila očitno preveč zaspana za karkoli, pri čemer si moral porabiti preveč energije.
"Oj!" sem odzdravila. ,,Sem opazila, da nimaš več kodrov.''
Pomignila sem proti njenim svetlečim, zdaj ravno polikanim lasem, ki so bili še kakšen dan nazaj elegantno skodrani. Klara je imela vedno prekrasne lase in jaz sem si želela imeti take kot ona. Vendar ona očitno z njimi ni bila zadovoljna, saj je na njih ves čas delala eksperimente.
,,Oh, ja. Kodri so za dojenčke," je zazehala in začela odklepati svojo omarico. Ta opazka me je zabolela, ker sem imela jaz naravno skodrane lase. Vendar nisem ničesar rekla, saj njeni lasje niso moja stvar in se mi zato ni treba vtikati, čeprav sem ji hotela povedati kar ji gre. Namesto tega pa sem le tiho vprašala: ,,Greva?" Klara mi je v odgovor le zaspano pokimala in sva se odpravili do učilnice: ona, utrujena od življenja in jaz, s cmokom v grlu.