Le jaz, 4. del
3
Dekle123
Tisto uro se pri matematiki nisem morala zbrati. Čeprav sem se trudila na vse pretege, so mi misli kar naprej uhajale kam drugam. Na srečo smo tisto uro le reševali učne liste. Če bi jemali novo snov, bi na koncu ure verjetno znala enako kot na začetku. Tako pa sem le vsake toliko ujela kakšno besedo, ki jo je izrekla učiteljica, vmes pa sem lahko uživala, potopljena globoko v svoje misli. Seveda sem za vsak slučaj vseeno rešila nekaj nalog, da je vsaj zgledalo kot, da pridno delam.
Ura je minila hitreje, kot sem mislila, da se bo. Takoj, ko sem zaslišala zvonec, sem začela veselo zlgati stvari v torbo. Že smo se hoteli pognati na hodnik, a nas je učiteljica v zadnjem trenutku ustavila:"Počakajte! Še nekaj pomembnih podatkov v zvezi z vašo šolo v naravi vam moram povedati." Učiteljica za matematiko je bila namreč tudi naša razredničarka, zato nam je večkrat kar med uro povedala kakšno pomembno stvar. "S sabo nujno vzemite vaše osebne izkaznice. In do jutri želim slišati, kako ste se razporedili po sobah." Sošolci so se ob tem začel glasno prepirati, kdo bo s kom v sobi. Pri puncah je to na srečo veliko lažje. Nikoli se nam ni treba prepirati, saj smo vedno razporejene enako.
Nato smo se odpravili iz razreda. Bila sem vesela, da mi tudi tega odmora ni bilo treba preživeti skupaj z učiteljico naravoslovja. Da je ne bi kje zagledala in bi morala z njo spet klepetati o plazilcih, sem se zelo hitro odpravila v učilnico za slovenščino. Takoj ko sem vstopila, sem zagledala Klaro, ki se je zelo mrzlično o nečem pogovarjala z dvema sošolkama. Svojo torbo sem odložila mizi in se jim pridružila. Stopila sem zraven Lije, visoke in rjavolase punce. Poleg Klare sem se veliko družila tud z njo. Poznamo se že od četrtega razreda, ko se je Lija preselila k nam. Prijazno sem se jim nasmehnila in jih vprašala: "Kako ste?" Vse so se mi zdele nekoliko poklapane, zato nisem pričakovala dobrega odziva. "Oh, bila sem že bolje," je zamomljala Veronika in uprla pogled v tla. Stala je nasproti mene, zraven Klare. Zdelo se mi je, da je bilo nekaj narobe, saj so vse malo zardele, ko sem se jim pridružila. Veronika, ki je navadno zmeraj največ govorila, je bila tiho in to se mi je zdelo najbolj čudno. "Je kaj narobe?" sem jih zaskrbljeno vprašala. "Ugotovile smo, da v sobi ni dovolj prostora za vse,"mi je hitela razlagati Klara." Veronika bi morala spati nekje drugje". Meni se to sicer ni zdelo tako zelo hudo, ker se nisem veliko družila z Veroniko, Klara pa se je z njo razumela bolje. Vseeno pa mi je bilo hudo zanjo, saj tudi jaz ne bi želela v sobi spati z nekom, ki mi ni ravno pri srcu. "Cel teden bom morala preživeti z Majo in Ivano. Ti dve kozi verjetno hodita spat že ob šestih!" je obupano dahnila Veronika. Upala sem, da Maje in Ivani ni bilo v razredu, saj bi ju to verjetno zelo užalilo. Ker nisem več vedela, kaj naj še rečem, sem se zelo razveselila zvonca, ki je napovedal konec odmora. "Se bomo že kako dogovorile z učiteljico," sem še rekla in se usedla na stol.
Takoj po pouku sva šli s Klaro na kosilo. Tako kot vsak dan se je vrsta do kuhinje vila vse do garderobe. Včasih se mi je zdelo nesmiselno toliko časa čakati za šolske brozge, a tisti dan je bilo kosilo dobro in vredno je bilo potrpeti tistih nekaj minut. Kar naenkrat se je Klara obrnila k meni in me s prosečim pogledom vprašala:"Olivija, bi mi lahko ti naredila nalogo za kemijo?" Njeno vprašanje me je zelo presenetilo in verjetno sem na široko izbuljila oči. "Ne morem. Saj veš, da imam tudi jaz za narediti veliko stvari," sem počasi povedala. Bilo mi je malce nelagodno. "Vem. Ampak, saj veš, da bi nalogo morala prinesti že prejšnjič in, če je ne bom naredila do jutri, bo učiteljica poklicala moje starše," je nadaljevala. Čeprav sem jo gledala zelo nezaupno, se ni dala zmesti. "Poleg tega se moram še učiti zgodovino, ker jo jutri popravljam. Nimam se časa ukvarjati z nalogo, ki je tako ali tako ne znam rešiti," me je neutrudno prepričevala. "Ti si najboljša v razredu in kasneje mi vseeno lahko razložiš nalogo, za zdaj pa mi jo lahko le rešiš in mi pomagaš, da starši ne bodo jezno name." Ničesar nisem rekla, saj sploh nisem dojela, kaj se je v resnici dogajalo. Ko je opazila, da še vedno nisem ničesar odgovorila, mi je rekla:"Daj no! Zakaj ne bi pomagala nam, ki nam ne gre tako dobro kot tebi? Ti boš nalogo naredila v treh sekundah, meni pa bi vzelo cel dan!" Ob tem sem se zelo zamislila. Najprej sem postala malce jezna, saj to, da ti gre dobro v šoli še ne pomeni, da si vsemogočen. Tudi jaz nimam časa na pretek! Po drugi strani pa je morda imela prav. Postalo me je sram, ker se morajo oni verjetno res mučiti, da naredijo nalogo, jaz pa jo naredom brez večjih težav. In zakaj ne bi uporabila svoj dar za znanje? "Naj bo," sem previdno rekla in Klara je kar zasijala od sreče. Na hitro se je nasmehnila, vzela pladenj in si postregla s kosilom.
.................................................
Upam, da vam je všeč! Zelo bom vesela vseh komentarjev. Sicer me malo skrbi, da ne bom imela dovolj časa, da dokončam zgodbo, a vseeno se bom potrudila.
Ura je minila hitreje, kot sem mislila, da se bo. Takoj, ko sem zaslišala zvonec, sem začela veselo zlgati stvari v torbo. Že smo se hoteli pognati na hodnik, a nas je učiteljica v zadnjem trenutku ustavila:"Počakajte! Še nekaj pomembnih podatkov v zvezi z vašo šolo v naravi vam moram povedati." Učiteljica za matematiko je bila namreč tudi naša razredničarka, zato nam je večkrat kar med uro povedala kakšno pomembno stvar. "S sabo nujno vzemite vaše osebne izkaznice. In do jutri želim slišati, kako ste se razporedili po sobah." Sošolci so se ob tem začel glasno prepirati, kdo bo s kom v sobi. Pri puncah je to na srečo veliko lažje. Nikoli se nam ni treba prepirati, saj smo vedno razporejene enako.
Nato smo se odpravili iz razreda. Bila sem vesela, da mi tudi tega odmora ni bilo treba preživeti skupaj z učiteljico naravoslovja. Da je ne bi kje zagledala in bi morala z njo spet klepetati o plazilcih, sem se zelo hitro odpravila v učilnico za slovenščino. Takoj ko sem vstopila, sem zagledala Klaro, ki se je zelo mrzlično o nečem pogovarjala z dvema sošolkama. Svojo torbo sem odložila mizi in se jim pridružila. Stopila sem zraven Lije, visoke in rjavolase punce. Poleg Klare sem se veliko družila tud z njo. Poznamo se že od četrtega razreda, ko se je Lija preselila k nam. Prijazno sem se jim nasmehnila in jih vprašala: "Kako ste?" Vse so se mi zdele nekoliko poklapane, zato nisem pričakovala dobrega odziva. "Oh, bila sem že bolje," je zamomljala Veronika in uprla pogled v tla. Stala je nasproti mene, zraven Klare. Zdelo se mi je, da je bilo nekaj narobe, saj so vse malo zardele, ko sem se jim pridružila. Veronika, ki je navadno zmeraj največ govorila, je bila tiho in to se mi je zdelo najbolj čudno. "Je kaj narobe?" sem jih zaskrbljeno vprašala. "Ugotovile smo, da v sobi ni dovolj prostora za vse,"mi je hitela razlagati Klara." Veronika bi morala spati nekje drugje". Meni se to sicer ni zdelo tako zelo hudo, ker se nisem veliko družila z Veroniko, Klara pa se je z njo razumela bolje. Vseeno pa mi je bilo hudo zanjo, saj tudi jaz ne bi želela v sobi spati z nekom, ki mi ni ravno pri srcu. "Cel teden bom morala preživeti z Majo in Ivano. Ti dve kozi verjetno hodita spat že ob šestih!" je obupano dahnila Veronika. Upala sem, da Maje in Ivani ni bilo v razredu, saj bi ju to verjetno zelo užalilo. Ker nisem več vedela, kaj naj še rečem, sem se zelo razveselila zvonca, ki je napovedal konec odmora. "Se bomo že kako dogovorile z učiteljico," sem še rekla in se usedla na stol.
Takoj po pouku sva šli s Klaro na kosilo. Tako kot vsak dan se je vrsta do kuhinje vila vse do garderobe. Včasih se mi je zdelo nesmiselno toliko časa čakati za šolske brozge, a tisti dan je bilo kosilo dobro in vredno je bilo potrpeti tistih nekaj minut. Kar naenkrat se je Klara obrnila k meni in me s prosečim pogledom vprašala:"Olivija, bi mi lahko ti naredila nalogo za kemijo?" Njeno vprašanje me je zelo presenetilo in verjetno sem na široko izbuljila oči. "Ne morem. Saj veš, da imam tudi jaz za narediti veliko stvari," sem počasi povedala. Bilo mi je malce nelagodno. "Vem. Ampak, saj veš, da bi nalogo morala prinesti že prejšnjič in, če je ne bom naredila do jutri, bo učiteljica poklicala moje starše," je nadaljevala. Čeprav sem jo gledala zelo nezaupno, se ni dala zmesti. "Poleg tega se moram še učiti zgodovino, ker jo jutri popravljam. Nimam se časa ukvarjati z nalogo, ki je tako ali tako ne znam rešiti," me je neutrudno prepričevala. "Ti si najboljša v razredu in kasneje mi vseeno lahko razložiš nalogo, za zdaj pa mi jo lahko le rešiš in mi pomagaš, da starši ne bodo jezno name." Ničesar nisem rekla, saj sploh nisem dojela, kaj se je v resnici dogajalo. Ko je opazila, da še vedno nisem ničesar odgovorila, mi je rekla:"Daj no! Zakaj ne bi pomagala nam, ki nam ne gre tako dobro kot tebi? Ti boš nalogo naredila v treh sekundah, meni pa bi vzelo cel dan!" Ob tem sem se zelo zamislila. Najprej sem postala malce jezna, saj to, da ti gre dobro v šoli še ne pomeni, da si vsemogočen. Tudi jaz nimam časa na pretek! Po drugi strani pa je morda imela prav. Postalo me je sram, ker se morajo oni verjetno res mučiti, da naredijo nalogo, jaz pa jo naredom brez večjih težav. In zakaj ne bi uporabila svoj dar za znanje? "Naj bo," sem previdno rekla in Klara je kar zasijala od sreče. Na hitro se je nasmehnila, vzela pladenj in si postregla s kosilom.
.................................................
Upam, da vam je všeč! Zelo bom vesela vseh komentarjev. Sicer me malo skrbi, da ne bom imela dovolj časa, da dokončam zgodbo, a vseeno se bom potrudila.
Moj odgovor:
Nenaa
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Težave s simpatijo
Živijo! jaz mam eno težavico. imam simpatijo in ne morem nehat razmišljat o njem! mela sem že prej simpatije, ampak on je res tisti, ki mi je resnično všeč, ne zato kr je lep ampak kr je spoštljiv, prijazen in vljuden. jaz sem nova na soli, on je leto starejši in je res zlo prijazen z mano in rabim nasvet kako se zacet pogovarjat z njim kr me je strah. sucer me on kdaj kaj vprasa ampak se ne meniva dosti.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart






Zgodba o tesnobi