Takoj, ko je mami zaprla vrata moje sobe, sem se lotila učenja. Spretno sem vihtela svinčnik in si delala zapiske, ponavljala snov in si poskušala čim več zapomniti. Ko sem ravno ponavljala težko snov pri zgodovini, pa je spet potrkalo na moja vrata.
"Naprej!" sem zadirčno zaklicala. Nisem marala, da me kdo moti med učenjem, sploh pa, če se mi je mudilo. V sobo je spet vstopila mami in me vprašala:"Se učiš?"
"Seveda se učim! Misliš, da v šoli lenarimo cele dneve?"sem bila zadirčna.
"Sem mislila, da boš imela kaj pavze med učenjem," se je mi je opravičevala. "Učiš se že vse od takrat, ko si prišla iz šole. Lahko bi šla z mano na kratek sprehod." Govorila je zelo previdno, kot da bi se me bala.
"Ali sploh veš, koliko dela imam?!" sem se razburila. Postala sem zelo jezna. Čutila sem kako se v meni razširja val jeze.
"Saj je dobro, da se učiš, ampak potrebuješ tudi počitek. Zagotovo že veliko znaš, saj se učiš čisto ves čas," mi je pazljivo rekla in se začela počasi umikati nazaj. Izgledala je zaskrbljena in to me je še bolj razjezilo. Čutila sem, kako jeza v meni počasi narašča in brbota pod vedno večjim pritiskom.
"Moram se učiti, ker imam veliko testov!" sem zavpila. "Nimam se časa ukvarjati z nepomembnimi stvarmi, kot je sprehod. Če hočem dobiti pet, se moram učiti!" Mami me je le gledala in se ni premaknila. Izgledalo je, kot da bi se ustavil čas in po nekaj sekundah je postalo že strašljivo. Jeza pa je v meni še jar naraščala in naraščala in končno je kot lava izbruhnila na plano."Pojdi ven! Takoj!" sem zakričala in po tleh jezno vrgla zvezke. Mami se je končno obrnila in tiho ter zaskrbljeno odšla iz sobe. V meni pa val jeze še kar ni popustil in z vso silo sem zvezke brcnila v steno, sama pa se vrgla na posteljo. Glavo sem zakopala globokov vzglavnik in z rokami začela tepsti okoli sebe. Iz oči so mi privrela vroče solze in kmalu je bil vzglavnik popolnoma moker. Val brbotajoče jeze se je nato začel mešati z obžalovanjem, saj si res ne želim, da bi bila mami žalostna zaradi mene. In res se nisem želela dreti, ampak to je iz mene bruhnilo ne, da bi jaz to pričakovala. Bilo pa je tudi že pozno in začelo me je zelo skrbeti, kako bom vse stvari pravočasno naredila. Le zakaj sem dovolila Klari, da me je tako lahko prepričala, da naredim njeno nalogo? In zakaj sem morala ravno jaz narediti predstavitev o teh glistah? V trebuhu sem zopet začutila tisti občutek in zaželela sem si, da bi lahko ustavila čas in bi za učenje imela več časa. Če bi imela tak časovni stroj, mi nikoli ne bi bilo treba skrbeti. A ker takega stroja nimam, sem morala vstati in si obrisati solze. S težkim srcem in tesnobnim občutkom v želodcu sem se zopet vsedla za mizo in se začela učiti.
....................
Tik preden sem se odpravila spat, sem se odločila še malo narediti za mojo predstavitev. Šla sem do računalnika in začela iskati podatke o plazilcih. Kliknila sem na prvo sliko in se stresla ob pogledu nanjo. V mislih sem si začela predstavljati, kako se kača na sliki začne zvijati in hitro sem ugasnila računalnik, da ne bi bruhala.
Ko sem ponovila še zadnjo snov pri geografiji, sem se odpravila spat.
"Lahko noč!" sem zadržano zaklicala staršema. Hitro sem ugasnila luč in se zvila pod odejo. Nisem želela videti mami, saj sem bila še vedno malce jezna nanjo, bilo pa mi je tudi nerodno.
Ponoči sem zelo slabo spala. Ves čas so me morile strašne sanje. Najprej sem sanjala, da sem prišla naslednji dan v šolo, kjer smo pisali kup nenapovedanih testov. Nato se mi je sanjalo še, da je bila predstavitev o plazilcih prava polomija. Med mojim predavanjem so s table začele skakati kače vsi smo paničarili, le učiteljica je bila nad mojo predstavitvijo navdušena. V tisti noči se mi je verjetno sanjalo o šoli več, kot v celem življenju.