Vsak dan se zbudimo in upamo, da se bo tisti dan naša simpatija odločila pristopiti k nam. Vsak dan upamo na najboljše. Vsak dan vstanemo zgodaj samo zato, ker moramo in zato, da vidimo svoje prijatelje. Prilagajamo se svetu. Če kaj želimo narediti... Recimo se postaviti na sredino ceste pokazati jezik ter se zavrteti, namesto šole obiskati kino, se družiti s prijatelji v času učenja nas grdo gledajo. Že od majhnega smo naučeni, da tega ne delamo. Pa dragi dnevnik moram priznati, da me kdaj močno zasrbi sredinec, ko me učiteljica ošteva ker se nisem dosti učila. Kot, da na svetu obstaja samo njen predmet in, da je zvezda osončja. Pa ne naredim tega. Ker mi nek notranji glas že od rojstva prepoveduje početi take stvari. Kako vas bi gledali, če bi na deževen dan pustili dežnik doma ter se prepustili dežju, da te očisti vsega tega zla, ki te stiska v kot vsak dan. Imeli te bi za nekakšnega norca. V tem svetu preprosto ne moreš biti več ti...
In povej mi zdaj dragi dnevnik kako naj ostanem nasmejana in ljubezniva Livija, če me vedno nekdo potepta tja čisto do dna zemlje. Tja kjer že vre jedro. Ali naj si namesto tveganja začnem izdelovati maske, ki bodo zasenčile mojo pravo osebnost. Povem ti, da bom nekega dne storila tisto, kar bom nameravala in me strah pred grdimi pogledi ne bo razžalostil. Ravno danes sem se z najboljšo prijateljico sprehajala po nakupovalnem centru, ko me je poklicala mami, da moram domov, ker je že pozno. In ne boš verjel kaj sem naredila. Moj kazalec se je avtomatsko dotaknil tipke prekini. Tisti večer sem zaspala v solzah. Morala se bi kesati pa se ne. Še po pouku, ko želim početi nekaj, kar si želim sama se me mami oklene in me spet odvleče v svet šole. Kako bedno je vse skupaj. Ampak nočem te zdaj razžalostiti. Če drugače pomisliš je svet tudi kdaj lep... Takrat, ko se ne bojiš ostrih opazk in sedeš poleg fanta ter se z njim na široko pogovarjaš o tem kdo od vaju je bolj prismuknjen. Prav smeji se mi, ko pomislim na to. Ali pa, ko si vzameš oddih. Ko nestrpno pričakuješ vikend in nato kočno pride. Takrat, ko se seveda ne učiš se lahko sprostiš zapreš oči ter se nasmihaš samemu sebi. Oh, dnevnik, ko bi mi le pomagal.
Pa še nekaj ti bi rada povedala preden grem...
Bahaha... Naslednjič bom učitejici rekla, da nimam več časa za njen predmet. Pa, da vidimo kako jo bo to razvedrilo.

Poljubček in objemček!

*i* Livija *i*

P.S: Sovražim Family Link in naslednjič se ne mislim več ukvarjati z slovnico pri pisanju saj bova dnevnik brala samo jaz in ti. Poleg tega pa, ko pišem dnevnik nosim slušalke in glasba me samo zmede a, ker ne morem brez nje bo pač tako...
Jao:)