Vse okoli mene je utihnilo. Slišala sem le stavek, ki ga je izrekla gos. Williams. *i*Glavno vlogo Klare, bo plesala plesalka za katero se mi zdi, da bo temu kos.*i*
Ampak ne. Jaz temu nisem kos. Nisem najboljša. Zakaj ni izbrala Jessie? Ali pa kakšne druge plesalke, ki je boljša od mene? Nenadoma je nekdo na mojo ramo položil roko. Zdrznila sem se in se obrnila v zgrban obraz, ki se mi je vseeno toplo smehljal.
"Mislim, da boš odlična v vlogi Klare."
Gos. Williams mi je pomežiknila nato pa se obrnila in zopet izginila v dvorani.
Jessie, ki je stala blizu mene, se je spačila in zavila z očmi. Iz torbice je potegnila rozasto bleščilo in odvila pokrovček.
"Ti? Klara? Pa ja. Zaradi *i*tebe*i* bo ta predstava polomija."
Nekaj deklet se je zahihitalo, zame pa je obstajala le ona in njeno ošabno bleščilo, ki si ga je nanašala na popolne ustnice. Stisnila sem pesti in hladnokrvno dvignila glavo.
"Mogoče imaš prav. Mogoče bom res grozna v tej vlogi. In veš kaj? Zaradi mene greva lahko *i*zdaj*i* do gos. Williams in jo prosiva, da ti vzameš vlogo Klare. Ker -tudi, če ne verjameš- si je ne želim. Vseeno mi je zanjo. In tudi jaz ne vem zakaj je gos. Williams izbrala mene," opazovala sem kako ji je nasmeh izginjal z obraza. "O, in to bleščilo ti res ne paše," pljunila sem si v roko nato pa slino raznesla po celotnem njenem obrazu. Preden sem se obrnila in odšla sem ji na uho tiho zašepetala. "Upsi."
Nato ni bilo slišati ničesar več kot mojih odmevajočih korakov po hodniku. V sebi nisem čutila niti trohice obžalovanja. Res škoda, da sem si mogla pri tem epskem podvigu umazati roke z njeno nesramnostjo. Takoj, ko pridem domov si jih bom umila. A vseeno, njen obraz, ko ji je po obrazu tekla moja slina je bil vreden vsega. Prav ji je. Upam da sline še več dni ne bo mogla spraviti s sebe. Zasmejala sem se.
A preden se je moj nasmeh lahko res uveljavil na mojem obrazu sem nasproti avtobusne postaje zagledala majhno sivo hondo. In iz nje, mi je naproti šel človek, ki sem ga že cel dan ignorirala.
Ben me je objel okoli pasu in me poljubil na čelo.
"Hej lepotička. Že cel dan me ignoriraš tako, da sem se odločil preveriti kako se držiš."
Oh. In kaj naj zdaj rečem?
"Oprosti Ben... Telefon se mi je pokvaril. Sploh se ne prižge več. Tako že cel dan ne berem nobenih sporočil..."
Nenadoma mi je telefon v žepu zacingljal in preden bi se zavedala mi ga je Ben že potegnil iz žepa.
"Hej! Vrni mi telefon!"
Ben se je namrščil.
"Novo sporočilo od mami... O, in poglej poglej, kar nešteto sporočil in neodgovorjenih klicev od Bena? Ne prižge se? Daj no Tracy. Naslednjič si boš morala zmisliti kaj boljšega."
Njegove besede so me prizadele veliko bolj kot sem si želela. Ben je nenadoma spustil telefon, da sem ga komaj ujela. Nato pa se je obrnil in odprl vrata ter sedel v avto.
"Hej! Počakaj! Kar šel boš? Ben!"
Prižgal je avto a sem pravočasno odprla vrata in sedla na sovoznikov sedež.
"Počakaj. Ne pelji. Pogovoriva se."
Brado sem mu obrnila k sebi in ga prisilila, da me je pogledal v oči.
"Oprosti Ben. Lahko pojasnim. Jaz..."
Zaprla sem usta. Nisem mu mogla pojasniti. Bili sta le dve možnosti. Povej resnico ali laži do konca. Ben je zavil z očmi in s pestjo udaril v volan, da sem poskočila.
"Zaboga Tracy! Si mi sploh kdaj povedala resnico?!"
Povej resnico. To bom izbrala. Danes ni dan za laži. Vsaj ne več.
"Prav. Poslušaj. Moj... moj bivši fant je na spletu objavil sliko naju. Tistega dne, ko sva sedeli na klopici pred tvojim lokalom in se poljubljala."
Globoko sem zajela sapo, da se mi glas ne bi tresel in se poskušala izogniti jeznemu Benovem pogledu.
"Čakaj kaj?! Sliko naju je objavil kje?!"
V očeh so me zapekle solze. Pogledala sem v tla. Tega me je bilo strah. Benove jeze.
"Ben, prosim pomiri se..."
"Ne! Kdo je to?! Kako si drzne..."
"Ben."
"Povej mi kdo je, Tracy!"
"Ben!"
Sem zakričala in Ben je končno utihnil in me pogledal.
"Prosim," globoko sem zavzdihnila, da se mi glas ne bi tresel. "Vse je v redu. Res."
Ben je zmajal z glavo in me pogledal z bolečim pogledom.
"Ni Tracy. Vem, da trpiš. In tega ne morem gledati."
Zdaj se nisem mogla več zadržati. Izbruhnila sem v neutolažljiv jok. Poskušala sem zadržati izbruh solz a je bilo preprosto preveč. Nisem mogla več zdržati. Solze so mi polzele po licih in tresla sem se zaradi premočnega hlipanja.
"Hej, hej, hej. Vse bo v redu Tracy. Vse bo v redu."
Stresla sem se in odkimavala z glavo.
"N-ne Ben. Ni-nič ne bo v redu. V-vse sem uničila. Ž-že spet," sem hlipala in glavo zakopala globoko v Benovo ramo. "Dokončno s-sem si uničila vse mo-možnosti, da bi bi-bila v srednji šo-šoli spet sprejeta. Izgubila sem naj-najboljšo prijateljico, ki j-je z mano ž-že celo ži-življenje. Zapustil me je fa-fant, ker sem ga prevarala z dr-drugim," preden sem se uspela zadržati so besede že poletele iz mojih ust. Saj res. Ben tega še ne ve. "V-vem. Grozna sem. In ra-razumela bom, če me boš pu-pustil. Ne zas-zaslužim si ne-nekoga takega kot si t-ti."
Utihnila sem. Poslušala sem Benovo umirjeno srce a nekako sem čutila kako je trpelo. Ubogi Ben. Ne zasluži si tega.
"Hej. Ššš. Kar jokaj. Vse je v redu," trudila sem se dihati globoko. "Ne bom te pustil Tracy. Rad te imam. In razumem kako se počutiš. Kar jokaj."
Je rekel, ko sem še bolj divje zajokala. Ne zaslužim si tega.
"Rada te imam."
Sem rekla in dvignila glavo iz njegovega rokava.
"Tudi jaz imam tebe."
Je šepnil in ustnice pritisnil na moje.
"Hej, bi šla z mano samo do Mala? V gledališče? Če si preveč utrujena ne bomo vadili, samo preveril bi kako se držijo."
Prikimala sem.
"Seveda."
Ben me je še enkrat poljubil in tokrat bolj strastno. Roke sem zakopala v njegove kodre in se privila k njemu. V tem trenutku ne potrebujem ničesar več.
------
Že, ko sva stopila v gledališče se mi je zdelo, da nekaj ni v redu. Nikogar ni bilo na hodnikih, nikakršnega kričanja od Lu ni bilo slišati... Vladala je smrtna tišina. Z Benom sva se spogledala in tudi njemu se je vse skupaj zdelo čudno. Stopila sva v našo dvorano in najprej se mi je zazdelo, da nikogar ni. Vse je bilo tiho in vladala je čista tema. Ko pa je Ben prižgal luči sem zagledala šest glav, ki so se slanjale nad... nečim? Ko sva stopila bližje sem takoj prepoznala bujne Malove kodre.
"Heh hej?"
Je pozdravil Ben in vseh šest je poskočilo.
"Presneto Ben. Prestrašil si nas."
Se je zahahljal Mal a po njegovem obrazu sodeč sem potrdila svoje dvome, da nekaj ni v redu. Imel je tako strašne temne podočnjake, da je izgledalo kot, da celo noč ne bi spal. Lu poleg njega je bila videti za malenkost bolje a vseeno strašno utrujena. Poleg njiju so sedeli še štirje igralci, ponovno utrujeni.
"Pozdravljena. Sedita."
Sedla sem poleg Lu in ji želela pogledati v oči. Vztrajno se je izumikala mojemu pogledu.
"Je kaj narobe..."
Sem se odločila vprašati in vsi so začeli hitro odkimavati. Mogoče še prehitro. Nato se je oglasil Ben.
"Poglejte. Poznam vas. In, ko je kaj narobe mi tega ne morete prikriti. Tako da na dan s tem, kar vas muči."
Prikimala sem v znak strinjanja in Mal je utrujeno zavzdihnil. Pogledal je Lu in ta je prikimala.
"Prav no... Poglejta si tole."
Proti nama je dvignil telefon in zdaj sem vedela nad čem so se sklanjali.
Tudi jaz sem se sklonila bližje in prebrala.

*i*Spoštovani.*i*
*i*Obveščamo vas, da se od dne 27. 11 vaša najemnina za Gledališče konča. Ker niste pravočasno plačali najemnine vam moramo sporočiti, da se žal, naša šest mesečna pogodba končuje. Prosimo vas, da se do navedenega datuma zgoraj, izselite iz prostora.*i*

*i*Hvala za razumevanje.*i*
*i*S spoštovanjem, John Tate.*i*

Obrvi sem stisnila čisto skupaj, ko sem prebrala. Čakaj... kaj?
"Mal kaj je to? Ne razumem."
Sem vprašala in Mal je sklonil pogled.
"Za Gledališče imam seveda najemnino. In... zadnje čase sem na tesnem z denarjem. Tega Johna -direktorja Gledališča- sem prosil, če bi lahko z najemnino malo počakal dokler se ne postavimo na noge... A ni hotel. In zdaj se moramo v roku dveh tednov izseliti iz Gledališča..."
"Ampak," sem ga prekinila. "Predstava je čez tri tedne."
Mal je utihnil in sklonil pogled.
"Ja. V tem je problem."
Moji možgani so počasi začeli dojemati resnico...
"Ampak Mal tega ne moremo dovoliti!"
Odkimal je z glavo.
"Tracy nič ne moremo..."
"Ne. Ne. Mal ne moreš se predati. Za to si garal. Prosim," bila sem na robu joka. "Prestavimo predstavo. Naj bo prej. Saj smo pripravljeni."
Mal je odkimaval z glavo.
"Kdaj prej? Tracy ne moremo..."
"Lahko. Še dva tedna imamo. Dovolj časa, da organiziramo predstavo."
Mal se je obotavljal.
"Lahko bi..."
Pogledala sem ostale in upala, da me bodo podprli.
"Ja. Tracy ima prav."
Se je oglasil Ben in ljubeče sem ga pogledala. Vsi ostali so začeli prikimavati.
"Prav ima! Mal ne moremo se predati. Ne zdaj!"
Je vzkliknila Lu in vesela sem bila njene dobre volje.
"Prav no..."
Je končno pristal Mal in se nasmehnil.
"Rad vas imam. Veste to?"
Zasmejala sem se, ko se je Lu sklonila k njemu.
"Oh ti naš veliki tečen medved, pridi sem," vsi smo se zasmejali, ko ga je objela. "Pridi sem no. Tudi mi imamo tebe radi. Čeprav si tečen za znoret."
Že dolgo se nisem tako smejala. Naslonila sem se na Bena in zaprla oči. Uspelo nam bo.
Nekako.
------
ratall mii booo<333 vemmm bahahaha