Drgetala sem v tankem plašču. Moji zobje so se drgnili en ob drugega in ustvarjali šklepatajoč zvok. Poleg tega nisem videla niti metra pred sabo zaradi goste megle.
V očeh so me še zmeraj žgale vroče solze a sem bila preveč utrujena, da bi jih spustila ja plano.
Na daleč sem se izognila starcu, ki se je majal na nogah z steklenico v roki.
Vedno bolj sem se odmikala od središča mesta ne, da bi sploh vedela kam grem. Vedela sem le, da nočem domov. Mamine besede sem imela zasidrane globoko v možganih in vedela sem, da jih ne bom kmalu pozabila. Prizadele so me kot nož v srce. Kot tisti najbolj ostri nož.
Znašla sem se pred vznožjem majhnega hriba, ki sem ga takoj prepoznala. Sem gor sva včasih hodile z Lily in se učile. Na vrhu je par prikupnih klopic a prepričana sem, da je tam lepše podnevi kot zdajle, ko vlada čista tema. A kamorkoli sem se obrnila nisem našla ničesar kamor bi lahko šla, tako, da sem se počasi začela vzpenjati na hribček. Že po parih korakih sem si morala prižgati svetilko saj nisem videla centimetra pred sabo.
Uživala sem v spokojnosti in v tišini, ki so jo vsake toliko prekinili moji koraki.
Naenkrat pa mi je zdrsnilo in z eno nogo sem zdrsnila čez rob, da se je nekaj kamenčkov vsulo navzdol po hribu.
Globoko sem zadihala, da bi pomirila začetno paniko.
Kljub temu, da hrib ni ravno visok je precej strm in niti približno si ne želim pasti tu dol.
Hodila sem naprej in kmalu zagledala vrh. Olajšano sem se opotekla do ene od klopic in sedla.
Glavo sem nagnila nazaj in za trenutek sem se nasmehnila.
Obožujem ta kraj.
Kaj, če bi kar prespala tu...?
Glavo sem nagnila naprej in utrip se mi je pospešil. Zaslišala sem majhen šum in nenadoma se mi je zazdelo, da nekdo stoji za mano.
*i*Dihaj.*i*
"Je... je kdo tu?"
Svetilko sem usmerila v smer iz katere je prihajal šum a ta je nenadoma ugasnila.
"Sranje."
Sem preklela in neuspešno pritiskala gumb za vklop.
Baterija mi je šla. Sranje.
Nato spet. Šum.
Nekdo je tam. Vem.
"Pokaži se zaboga."
Sem rekla in moj glas je zvenel bolj odločno.
"Vem, da si tam."
Srce mi je razbijalo v prsih.
Nenadoma me je oslepila močna svetloba in zvrtelo se mi je.
Ničesar nisem videla nato pa je svetloba malo pojenjala in po parih sekundah sem lahko zares pogledala...
"Lily?"
Čeljust sem povesila do tal.
Izgledala je blazno. Njene oči so bile razširjene in zabuhle. Rdeče žilice v očeh so še bolj izstopale.
"Lily?"
Moj glas se je tresel.
"Kaj počneš tu?"
Je ustrelila, da je moje razbijajoče srce poskočilo.
"Isto bi lahko vprašala tebe."
"Pojdi."
"K-kaj?"
"Pojdi Tracy."
"Z-zakaj?"
Sem zajecljala. Nenadni odgovori so me presenečali.
"Samo pojdi. Prosim," njen glas je bil trpeč. "Ne... ne želiš biti tu."
V očeh so se ji lesketale solze.
"Lily," debelo sem pogoltnila. "Kaj se dogaja?"
Z bledim nasmehom je odkimala z glavo.
"Ne zanima te. Verjemi."
"Pa me. Zanima me."
Stopila sem korak bližje k njej a dvignila je kazalec.
"Ne. Ne približuj se mi. Niti koraka več."
Obstala sem na mestu.
"Lily. Kaj se dogaja?"
Zastokala je.
"Samo pojdi Tracy," stopila je korak bližje k robu. "Pojdi."
Odkimala sem z glavo.
"Nikamor ne grem."
Ena sama solza ji je stekla po licu in s tresočim glasom je rekla.
"Ne greš? Prav," še en korak k robu. "Ta kraj mi je pri srcu. Pa tebi?" ni počakala, da sem odgovorila. "Ššš. Ne potrebujem odgovora. Zato sem ga izbrala. Zato sem izbrala ta kraj. Na njem je bilo vedno vse preprosto. Ni bilo težkih pogovorov. *i*In*i* odgovorov. Bili sva samo... jaz in ti."
Nisem si upala vdihniti, ko je Lily pogledala čez rob.
"Kaj misliš, da bi se zgodilo, če bi skočila čez?"
Namrščila sem se.
"Zakaj te to..."
Zaprla sem usta. O ne. O, ne, ne, ne, ne. Ne Lily. Ne. *i*Zato sem izbrala ta kraj...*i*
"Lily," sem izdavila s tresočim se glasom. "Kaj misliš s tem?"
Nasmehnila se je.
"Ja Tracy. Ja. Prav imaš," ne, ne, ne, ne. "Na žalost imaš prav."
Kri mi je zaledenela v žilah. Ne. Nisem je prav slišala. Šali se. To... to ni res.
"Si si odgovorila na vprašanje zakaj sem tu?" bila sem tiho. "Pretresena si. Razumem. A zdaj si spoznala pravo Lily. Pravo Lily, ki že več tednov trpi globoko v sebi. Ki... ki si želi, da bi se vse samo končalo."
Solze so mi ena za drugim polzele po licih.
"Ne Lily," brada mi je zadrhtela zaradi solz. "To nisi ti."
Žalostno se je zasmejala.
"Sem Tracy. Sem," spet se je zazrla čez rob. "Poglej bolje. Nihče me ne bo pogrešal. Nekaj časa bom le trača o kateri bodo vsi govorili. Nato pa bodo vsi pozabili name..."
"Ne. Motiš se. Ogromno ljudi boš prizadela."
Spet se je zasmejala.
"Koga?"
"Družino..."
Zamislila se je.
"Mogoče. Prav. Zanje mi je žal. A bodo že zdržali brez mene."
Hotela sem zanikati a sem raje izstrelila druge osebe.
"Tvoji prijatelji. Vsi te imajo radi!"
Sem govorila kot petletni otrok, ki želi prepričati mamo, da so bonboni zdravi.
"Žal mi je, da tako misliš," je sočutno rekla Lily. "A nihče od njih me ne bo pogrešal..."
"Potem pa Eric!"
Sem izstrelila in Lily je utihnila. Za trenutek se je zdelo, da me bo zadavila, ker sem izgovorila njegovo ime. Potem pa se je za malenkost sprostila a z ostrim glasom rekla.
"Njega mi ne omenjaj."
"Z-zakaj?"
Sem zajecljala.
Ustnice je stisnila v ravno črto.
"Ker je kreten."
Za trenutek se mi je zdelo, da nisem dobro slišala.
"K-kaj je?"
"Zaradi njega..." posmrkala je. "Zaradi njega..."
Utihnila je in zavzdihnila.
"Vidiš? Zaradi tega sem želela, da greš. Nočem... nočem ti ničesar povedati. Samo zmedena bi bila in vse bi povedala policiji in ostalim. Tega pa ne želim," videla sem kako je debelo pogoltnila. "Žal mi je Tracy. Žal mi je, ker se mora tako končati. Žal mi je, ker se nisva mogli bolje pogovoriti. Kje drugje, ne tukaj. A tako je," še ena solza ji je spolzela po licu. "Hočem, da veš, da... mi je res žal. Za vse. Za vse besede, ki sem ti jih izrekla. Za vse kar sem storila," globoko je vdihnila. "Upam, da mi boš kdaj lahko oprostila."
Za trenutek me je še opazovala nato pa se obrnila k robu. Z eno nogo je stopila čez...
"POČAKAJ!" sem zakričala in obrnila se je k meni. "Počakaj," solze so mi polzele po licih in cela sem se tresla. "Jaz... jaz te bom pogrešala," Lily me je nemo opazovala. "Prosim. Ne stori tega. P-prosim," hlipala sem. "Ne bom mogla... ne bom mogla živeti brez tebe."
Jokala sem in zdaj sem videla kako se je tudi Lily začela tresti zaradi pritiska solz.
"S-skregani sva. Ne pogovarjava se. Grozna sem bila do tebe. Z-zakaj bi me pogrešala?"
Lily si je z rokavom plašča brisala oči a ji solze niso nehale teči.
"Vseeno mi je. Vseeno mi je, če me sovražiš. Samo... bodi tu. Bodi..." globoko sem zajela zrak. "Bodi živa. B-bodi z mano," hlipala sem. "Ne bom prenesla, če te ne bo tu."
Strmeli sva ena v drugo in odločila sem se narediti korak bližje.
Takoj sem obžalovala.
"Ne," je zastokala Lily. "Ne prihajaj bližje," ker se nisem menila zanjo je zasmrkala. "Samo še en korak in ne bo me več."
Ustavila sem se a nato sem odkimala.
"Ne. Če boš storila to, storiva to skupaj."
Stopila sem čisto k njej in ji stisnila roko.
"Če... če umreš ti... umrem jaz. Se spomniš?"
Začeli sva se smejati skozi jok. To je bil najin moto, ko sva bili še čisto majhni. Igrali sva se super junake in ta stavek sva naravnost oboževali.
"P-pogrešala sem te," Lily me je pogledala. "Pogrešala sem te. Zelo, zelo, zelo," stresla se je zaradi novih solz, ki so privrele na plano. "Rada te imam. In tako mi je žal, da sva te tedne prebili narazen. Obžalujem vse po vrsti."
Tudi jaz sem še močneje zajokala.
"Jaz tudi. Tudi meni je žal. Bila sem... grozna prijateljica."
Lily je odkimala z glavo.
"Ne govori."
Nastala je kratka tišina.
"Veš kaj?" sem tiho rekla. "Če preživiva to, bova spet najboljši prijateljici prav? In povedala mi boš vse kar mi je bilo v teh tednih skrito."
Lily se mi je šibko nasmehnila.
"Prav. Obljubim."
Vedela sem, da se to ne bo zgodilo. Ne bova preživela takšnega padca. A bilo je lepo vsaj reči. Globoko sem vdihnila.
"Pripravljena?"
Lily je šibko prikimala in videla sem kako se je tresla.
Nato... tema.
Ničesar več nisem videla.
Samo temo.
Temo...
------
:sob: