Moj strah je drugačnejši. Ne bojim se lažnih prijateljev,slabih ocen in nič podobnega. Ta strah, ki ga čutim vem, da se bo enkrat v resničnost zgodil in nemorem zbežati od njega. Saj je to samo naravna stvar.Ja zelo me je strah smrti bližnjih zame me niti ni apak pomisel na to kako bi bilo bres strašev in starih staršev mi dvigne dlake na koži. Lahko mi
povejo : >>ma uživaj v trenutku in ne gledaj v prihodnost <<. Lahko mi to v trenutku pomaga, vendar ko se vležem in vstopim dloboka v srce in si predstavljam živlenje mi naredi slabo. Vse vem to je naravna stvar ampak nemorem se sprijazniti s tem. Ali pa ko pomilsim kako zgleda smrt,kaj bo takrat in ali naša duša še živi nerazumem življenja in nevem zakaj mi sploh obstajamo če bomo tako ali tako ostali bres nekoga, ki bi nam dal življene in zakaj mora biti tako težko, zakja ni smrt nekaj veselega in zakaj ljudje nekoč niso povedali, da je smrt nekaj lepega (nevem kako razložiti svojo tesnobo),... Druga stvar je tudi razmišljanje kakšno življenje bom imela in kakšno pot si bom izbrala,ali bom živela dobro ali slabo,... Zaradi svojega strahu sem hotela iti tudi na kakšno terapijo in pogovor, ampak sem se premislila saj bi se tako ali tako mogla sama s sabo sprijazniti in uživati v trenutku.