*b*01.10.1634*b*

*i*Sedim in se rahlo zibam na gugalniku. Okoli mene je samo temna noč in nekaj visokih dreves. Bila je čista tišina. Nenadoma zaslišim glas, tako tih in miren, da ga je težko že razumeti. "Briene... Briene..." nekdo ves čas šepeta, ne daleč, ne bilzu, ampak nekje. Začutim veter in slišim šumenje listja. "Briene, ne bo ti uspelo..." Ta glas me je prestrašil. Ne zvok, temveč pomen. "Briene, trudila se boš, vendar ti ne bo uspelo..." Vstala sem. Glavo sem obračala naokoli, saj me je zanimalo, kdo to govori in nato začne šepet odmevati. "Ne bo ti uspelo... Ne bo ti uspelo..." Vedno hitreje diham, hitro obračam glavo naokoli, skoraj bi že zajokala. Potem pa...*i*

"Briene! Briene, zbudi se, v šolo si zamudila!" se dere meimi (po vampirsko mama), zunaj pa je sonce že zašlo. Hitro vstanem in jo ponesreči prestrašim, nato pa hitim v prostor urejanja, kjer si nanesem bel puder, rdečo šminko, in nato še črno kratko obleko. Spremenim se v netopirja in dirjam do šole, kot še nihče. Skoraj bi lahko šla na človeške olimpijske igre v letenju. Aja, saj res, ljudje ne letijo.
Končno pridem do šole, danes je pomemben dan. Dan spomina na mrtve. Ampak pri vampirjih gre to drugače. Ta dan pri nas pomeni, da obiščemo človeški svet, kjer pod zemljo ukrademo mrtva trupla po grobovih. Nato jih odnesemo v Reanblood, kjer imamo veliko gostijo; vsa ukradena trupla.
Čeprav imam človeka za očeta, mi je okus človeškega trupla všeč. No, ta je bila pa edina značilna stvar o vampirjih pri meni.

Šola je bila tiha. Upam, da to ne pomeni, da so že odšli. Kajti vsak vampir mora sam ukrasti truplo, ki ga bo pojedel, jaz sem pa precej lačna... Stečem po vseh hodnikih, pregledam vse učilnice, nato pa pred sabo zagledam črnega mačka. Bobi se ves čas sprehaja po šoli, ponavadi takrat, ko ni na njej nikogar. In to mi je dalo vedeti; na šoli ni nikogar razen mene.
Žalostna se sesedem na tla in razmišljam o sanjah. *i*"Ne bo ti uspelo..."*i* Kaj, če mi pa res ne bo uspelo? No, saj so bile v bistvu le nočne more, a nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo jutri, pojutrijšnem, čez en teden, čez en mesec, čez eno leto... In tesnoba se je spet vrnila.
*i*Ne bo mi uspelo, zato bo moja družina umrla.*i*
*i*Ne bo mi uspelo, zato bo naša dežela uničena.*i*
*i*Ne bo mi uspelo, zato bom umrla tudi... jaz.*i*

Zajokala sem. Večjega strahu zares še nisem čutila, kaj šele tega, da bom s svojim neuspehom ogrozila prav vse, vse vampirje! Tega si sploh nisem mogla predstavljati.
Obraz sem zakopala v kolena, in Bobi se mi je približal, se podrgnil vame in se nato usedel še on. Očitno je čutil, kar se mi dogaja. Pobožala sem njegovo mehko črno dlako, prvič. Bobi napslošno ni maral vampirjev, kaj šele, da se jim je pustil božati! Ampak takrat je bil poseben trenutek.
Bobi je začel presti in zaprl je oči, verjetno je celo zaspal ob meni. Nekaj časa sem ga gledala, nato pa je nekaj kapnilo name. Ko sem se obrnila na strop, je na njem s krvjo pisalo: *i*Ne bo ti uspelo.*i*

-----------------------------
Hej! Res se vam bi rada zahvalila za vse komentarje pri prvem delu, tako ste me spodbudili, da sem prepričana, da bom zgodbo dokončala. Res vam hvala, da ste zdaj prebrali še drugi del, in hvala, če boste zgodbo tudi komentirali. <3

Lp,
MM12