Dogajanje je postavljeno v obdobje druge svetovne vojne. Devetletnemu Brunu se zdi, da se mu zgodi velika krivica, saj se mora – nenapovedano in brez kakršne koli natančne obrazložitve (oče je pač dobil odgovorno službo!) – celotna družina tako rekoč čez noč preseliti iz Berlina, 'dlje kot kilometer proč', na Poljsko. Toda Bruno in njegova tri leta starejša sestra Gretel sta še lep čas prepričana, da je njihov novi dom nekje na nemškem podeželju. Njihova nova, neugledna hiša stoji – sredi ničesar. In tukaj naj bi brez družbe sovrstnikov (sestra Gretel ne šteje, saj je Brezupni primerek) ostal do nadaljnjega? Bruno, osamljen kot je, se poloti edine možne samostojne dejavnosti, raziskovanja.
Pa ne raziskovanja po hiši, saj je le-ta v primerjavi z njihovo prejšnjo naravnost majhna in nezanimiva, temveč raziskovanja okoli nje. Sledi šok: nedaleč od hiše naleti na visoko žičnato ograjo, ki se vleče v nedogled. Za ograjo pa ni ne trave, nikakršnega zelenja, le tla iz temno rdeče, pesku podobne snovi, nizke koče in velike pravokotne stavbe, v daljavi pa še ena ali dve stavbi s tovarniškim dimnikom ... In mravljišče ljudi, vsi z enakimi oblačili – sivo črtasto pižamo. Ko o tem povpraša očeta, mu ta odgovori: »Ah, tiste ljudi misliš. Tisti ljudje ... no, tisto sploh niso ljudje, Bruno. No, vsaj ne v tem pomenu besede, kot mi to razumemo.« Ta nenavadno pusti prostor je pravzaprav koncentracijsko taborišče, čeprav Bruno o tem ne ve ničesar.
Med raziskovanjem vzdolž taboriščne ograje naleti na židovskega dečka Šmuela, ki ima rojstni dan natanko na isti dan kot on . Osamljeni Bruno se sovrstnika razveseli in med njima se sčasoma razvije pristno otroško prijateljstvo. Toda njuno prijateljevanje je prepovedano in mora ostati skrito, saj sta vsak na svoji strani bodeče žice: Bruno je sin komandanta uničevalnega taborišča, s katerim ima Furer, kot ga imenuje Bruno, še velike načrte, Šmuel pa zgolj številka v taistem taborišču …
Bruno želi prijatelju Šmuelu pomagati pri iskanju pogrešanega očeta, zato se preoblečen v črtasto pižamo splazi pod ograjo v taborišče. Le tako se lahko nevpadljivo sprehaja po njem. Toda dečka se, z roko v roki, znajdeta v skupini, ki jo vojaki zgnetejo v dolgo prazno sobo. In za seboj zaprejo težka železna vrata …
Mnenja:
to me je motilo drugače mi je pa kniga bila všeč
Film imam že v čakalni vrsti na partisu...Drugače je pa to bila moja druga knjiga o vojni (takoj za v morju zrnce soli) in mi je bila v poseben nauk, hkrati pa sem jo brala kot nek požrešnež :sweat_smile:
Dnevnik poredne punce
