Justi: "Tudi najhujše more minejo"

»Pa saj to ni res,« je momljal skozi masko čez nos in usta, na kateri je bila narisana palma na nekem pustem otoku, za njim pa, predvidevam, modrina Tihega oceana, ko sva na varni trimetrski razdalji za blokom na klopci pri vrtičkih srebljala čaj iz termovke in analizirala epidemijo, ki nas duši že eno leto. »Justi, a so to kakšne počitnice?« je še naprej brundal. »Se spomniš? Zadnji dan pouka prvega polletja. Zunaj sneg, nam se po zadnji uri nikamor ne mudi, ne tlačijo nas nočna mora, domače naloge in jutrišnje kontrolke in spraševanja, na poti domov se kepamo, valjamo po snegu, zezamo, domov pridemo, ko se že dela mrak, in šolsko torbo zalučamo nekam v kot, da je po tednu dni komaj najdemo, delamo načrte, kam in kdaj se gremo smučat in sankat, kdaj v kino, pri kom se dobimo za rojstni dan … Zdaj, a si predstavljaš, se lahko zgodi, da s pritiskom na miško ugasneš računalnik in greš na počitnice. Vzameš sendvič z mortadelo, izza pisalne mize se preseliš na kavč, vzameš daljinca in na TV gledaš film Kekec na hudi poti, rojstni dan sošolca pa proslavljaš po videokonferenci, Zoomu ali po čemerkoli že, dopoldne pa krožiš 500 metrov okrog hiše, niti metra dlje! Bedno!« Vidim, Gezo je vse to okrog nas, še posebej to, kar se dogaja otrokom, zelo prizadelo. Imela sem občutek, da celo bolj kot mnoge med vami. Hotela sem se pošaliti in mu reči, veš, Geza, lahko pišeš teti Justi, pa ti bo pomagala, ampak hitro sem ugotovila, da to ne bi bil primeren štos. Raje sem šla po drugi poti, motivacijski. Geza, sem rekla,  najmanj, kar potrebujejo naši pilovčki, ljubitelji našega kotička, so najina depra, žalostne face, dolgi nosovi, vzdihovanje in obračanje z očmi. Dajva, pogum, nasmeh na lica in spodbudne besede; minilo bo, tudi najhujše more minejo, šlo bo na bolje, počasi, korak za korakom, dobili bomo svoje življenje nazaj, pogumno in optimistično korakajmo naprej in prišel bo čas, ko objem ne bo kazniv, maske bodo samo za pusta, šola bo polna nasmejanih  otrok in počitnice se bodo začele tako, da bodo otroci spet vrgli svoje šolske torbe nekam v kot, ne pa s pritiskom na tipko računalnika. Saj se strinjate z menoj, a ne?

Vaša Justi