Včasih se ti zdi, da te nekdo ali nekaj opazuje. Potem ugotoviš, da ni nikogar. Ti povem zakaj? Krive so mravlje.

Nekoč, ko je med vsemi bitji na svetu vladal mir, so bile mravlje izjema. Sovražile so vse, vse in še več, kolikor so premogle njihove male glavice. Niso znale zgraditi niti enega mravljišča, saj še pojma niso imele o ekipnem delu. Celo steple so se. Včasih le za majhno drobtinico, ki je ležala v kupu blata.
V tistih časih so obstajali tudi vesolci, ko ljudi še ni bilo. Živeli so na vseh planetih galaksije, razen na Uranu, ker je bil zakleti planet. A ravno takrat, ko so se mravljice na Zemlji mučile in prepirale, so se na Uran naselili posebni vesoljčki Urnovci. V trenutku, ko so slišali za poredne in nespametne mravlje na planetu Zemlja, so poleteli na Zemljo. Ko so jih mravljice zagledale, so zbežale ali napadle Urnovce. A spregovoril je glavni Urnovec: „Ne prepirajte se, raje poslušajte me!“ Vse je govoril v rimah: „Kralj Urnovec sem jaz, poslušajte moj glas! Ne prepirajte se več, drugače razsekal vas bo ta meč!“ Iz žepa je potegnil meč, a ker se mravljice še niso nehale prepirati, je zamahnil z mečem. Na srečo ni zadel nikogar. Zadel je le sebe in svoje Urnovce.
In zdaj, ko Urnovcev ni več, so se pojavili ljudje. Bili so tako podobni Urnovcem, da so se jih mravlje bale. Raje so se nehale prepirati in začele z ekipnim delom, da jih kateri človek ne bi razsekal na kosce.
In včasih si katera mravlja upa priti bližje ljudem, da preveri, kaj se dogaja, a takoj ko se človek obrne, izgine.

*b* Upam, da se tale moja pripoved šteje, ker sem se fejst potrudla *b* :sweat_smile::grin::grinning::laughing::relieved:
Lepo se mej
WikiDuo

ko spiš pa maš odprte oči pa pride mama v tvojo sobo pa te upraša kaj delaš in rečeš spim pa ti reče kako pa govoriš z mano pa rečeš upsss kaj pa potem počnem pa mama reče am spiš ane da

upam da je ok vem da ni nevem kaj ampak nimam res domišlije za takšne stvari:blue_heart: