Ti vidiš nit s katero se igra potepuška mačka.
Jaz vidim majhne vrvice, vse povezane v eno.
Jaz vidim več trenutkov, spominov, vseh povezanih v eno zgodbo.

Ti vidiš pajkovo mrežo v kotu na ulični svetilki.
Jaz vidim vsako nit posebej in jo gledam, skušam razumeti.
Vidim naše poti, kako se križajo in nam spreminjajo življenja, kakor mreži spreminjajo obliko.

Ti vidiš jesensko listje v zraku, ki te spominja na jesen.
Jaz vidim kako se materina ljubeča duša lomi, ko ji čas trga povezavo z otroci ki odhajajo, kakor veter trga listje in ga nosi na svojih krilih.
Vidim kako se vsaka zgodba, četudi še tako lepa enkrat konča in nas odnese vsakega na svoj konec, v novo okolje.

Ti vidiš zanke v kvačkani kapi, prepletene ena v drugo.
Jaz vidim korake, z vsakim novim prideš dalje.
Vidim zmage, ki ena vodijo v drugo in te delajo močnejšega.
Če se zmotiš v zanki, je kakor poraz. Samo razplesti jo moraš in poskusiti še enkrat.

Oba pa vidiva strašen konec.
Ti vidiš strah, jezo in razočaranje, spominjaš se vseh slabih odločitev ki si jih v svojem času naredil.
Jaz pa vidim vse lepe trenutke, spomine, vsak dan, ki mi ga je ljubezen navdihnila.
Zato se zasmejim smrti v obraz, še zadnjič obrišem solze vsem ljubljenim in šepnem: "Rada vas imam."