Dnevi so nato dobili povsem nov, lepši ritem. Šolski odmori niso bili več polni dolgčasa, ampak so postali najini kratki pobegi. Sedela sva na okenski polici na koncu hodnika, si delila slušalke in poslušala nove sezname predvajanja, ki sva jih ustvarjala drug za drugega. Spoznala sem, da je Matic pod tisto svojo navidezno podobo kul fanta pravzaprav neverjetno pozoren in malce geekovski. Navdušeno mi je razlagal o starih vinilnih ploščah, ki jih zbira njegov dedek, in o tem, kako si želi nekoč ustvarjati svojo glasbo. Jaz pa sem mu brez strahu priznala svoje najbolj nerodne trenutke in se ob tem sploh nisem počutila neumno.

Pravi preizkus za najino svežo zvezo pa je prišel dva tedna kasneje, ko je šola organizirala tradicionalni jesenski izlet v Bohinj. Avtobusna vožnja je bila polna smeha, a ko smo prispeli do jezera, se je vreme v hribih hitro spremenilo. Oblaki so prekrili nebo in začel je pihati mrzel, oster veter. Ker sem bila spet preveč nepremišljena pri izbiri oblačil, sem začela zmrzovati že po prvih nekaj metrih hoje okoli jezera. Matic je to takoj opazil. Brez besed je slekel svojo toplo, preveliko karirasto srajco in mi jo ogrnil čez ramena. Dišala je po njegovem parfumu in tisti topli čokoladi, ki sva jo pila med vikendom.

Ko smo se ob koncu dneva utrujeni posedli nazaj na avtobus, so se luči v potniški kabini ugasnile. Večina sošolcev je spala ali pa utišano šepetala. Matic je svojo roko položil čez mojo, jaz pa sem svojo glavo naslonila na njegovo ramo. Zunaj so kaplje dežja znova začele trkati ob avtobusno steklo, a tokrat me zima in dež nista prav nič motila. Gledala sem najini prepleteni roki in vedela, da ne glede na to, koliko neviht naju še čaka v šolskih klopeh, dežnika ne bom več iskala/čakala sama.