Nemir me obdaja,
saj preveč se dogaja.

Šola muči me preveč,
jaz noči zase najdem ne.

Test jutri, spraševanje pojutrišnje,
govorni nastop v petek
moje srce zaigra, vikend tu je.

Malo sem ter tja
in vikend že odvihra.

Pri pouku dremež me sladko prevzame,
že ime pokliče name.

“Vprašana si,”
mi prijateljica zamolči.

Jaz nevem kaj naj,
saj nič ne znam.

Drugega mi ne preostane,
zato pri tabli pristanem.

Čudežno pet dobim,
kar me razveseli.

Na koncu ugotovim,
da nekaj znanja vendar imam,
in za učenje časa preveč ne dam.