Bil pozen je večer, ko sem izvedela,
da sem se v času zataknila.
Vsi ostali so odšli naprej,
a jaz v temnem kotu ždim odslej.
Zdaj sanjam, upam, hrepenim,
resnično si želim,
da bi lahko ven pobegnila,
spet niz zmag potegnila.

Dolga leta je bilo tako,
vse mi je bilo dano v zibelko.
Sedaj ozrem se ter vprašam se:
" Ali se sploh kaj doseglo je?"
V vsem sem dobra, vse mi gre,
a izvrstna, TO pa ne.

Naenkrat vse težko se zdi,
misel na prihodnost me pesti.
Kam so šli uspehi vsi?
Kaj narobe se godi?

Letos trudim se za vse!
A izvrstna, TO pa ne.
Od kod prišel je ves ta stres?!
Še pred tablo plešem živčni ples.

No, verjetno sem se v času ustavila.
Dokončno z vsem opravila.

Resnično si želim naprej - NE GRE!
Trudim se, srce se tre.
Kdaj, bom spet naprej odšla,
ponosno krila dvignila?

Vem, da še ni konec, kajne?
Moja zgodba se šele začela je.