hej! že dolgo nisem pisala, saj se mi ni dalo. ampak ja.... tu je nov del! govorila bom o temu zakaj sem se prešolala.
začelo se je konec tretjega razreda. s sošolkami smo se samo malo zafrkavale, one so kaj rekle meni, jaz njim nazaj. Ko se je začel četrti razred se je poslabšalo. ni več bilo tisto nedolžno prijateljsko zafrkavanje. pravzaprav sploh ni bilo zafrkavanje. bilo je psihično nasilje. in to z dveh različnih strani, obe usmerjeni name. na eni strani je bila skupina deklet. skoraj, da ni razreda z "ta glavno skupino deklet" in "ta glavno punco" na čelu. no, ja njihovo "ta glavno" bom poimenovala... bom kar vse poimenovala in poizkusila uprizoriti kot zgodbo.
jaz- jaz, ostali me bodo klicali.... Alja
Glavna- "kraljica" skupine, ostali jo kličejo... Klara
PR (pod ravnateljica)- BFF glavne, ostali jo kličejo... Maja
ff (fake friend)- tretje mesto v skupini, ostali jo kličejo.... Zala
bff- moja bff (ni v skupini), ostali jo kličejo... Žana
p1 (person 1)-ena izmed članic skupine, ostali jo kličejo... Nala
p2 (person 2)- ena izmed članic skupine, ostali jo kličejo.... Sara
tečnoba- druga stran (ni iz skupine ampak je pripomogla k temu, da sem se prešolala)
torej... začela bom s prvim izmed dogodkov s skupino. tečnoba je bila že prej, tu sem v redu z njo. bil je odmor. učiteljic ni v skupini, fantje se brigajo zase, tečnoba je z mojo bff, punce, ki se jim sanja ne o dogajanju se brigajo zase in jaz se prav tako brigam zase in tako kot vedno, kadar je tečnoba odpeljala bff berem knjigo. skupina pride do mene. Glavna reče: "Alja nehaj vabiti Žano k sebi vsak torek." zavijem z očmi in nadaljujem branje. potem začne PR: Ja, res je nehaj. Žana se noče družiti s tabo, pa je preveč nežna dušica, da bi ti povedala." tu že malo zadržujem solze. potem z zadnjim udarcem pride p1. "Pravzaprav je rekla, da ji greš na živce, ko se ves čas motaš okoli nje. In ni ti treba biti njen advokat veš. Na živce ji gre, da ves čas stojiš zraven z rokami takole (pokaže mojo značilno pozo, ki jo naredim, ko sem na koncu z živci.) in kimaš." strem se. zajokam, zazvoni zvonec. vsi se vsedejo na svoja mesta in sosed (morali smo sedeti fant- punca, fant- punca in ja, vem, da bo zvenelo malo osladno, kot, da je moj fant ampak pač nisem tip punce, ki je vsa "ooo fuuj, fantje") me vpraša "Alja, si v redu?" prikimam. rečem: "ja, samo glava me boli od vsega kravala med odmorom." si obrišem solze in se pripravim za uro. ko učiteljica vstopi moj sosed pove, da me je bolela glava saj učiteljica opazi, da sem jokala. vpraša me, ali je to res. ker nikoli nisem marala tožiti ji odgovorim, da ja, je. pokliče mojo mamo in doma ostanem še naslednja dva dni, saj me od stiske boli želodec.
to je vse za danes! ta zgodba bo seveda imela še nadaljevanje. upam, da se vam kaj takega nikoli ne zgodi. če pa se vam NE UKREPAJTE TAKO KOT SEM JAZ. v teh primerih- med samim dogajanjem ostani močen/močna in v vsakem primeru NE BODI TIHO. Odgovori jim kaj v smislu: brigaj se zase. (ampak umirjeno ne zakriči, to bo izgledalo zelo živčno) ali pa, kar bi jaz v svojem novem karakterju naredila v zelo počasnem in umirjenem sarkazmu tako, da ne bo nihče razumel reci: res hvala, da si mi s tem sporočilom polepšal/a dan. naprej z glasom "tajnice" sporočilo je bilo sprejeto in bo prišlo v obravnavo po obravnavi sporočil, ki so dejansko pomembna. PO DOGAJANJU OZ. ČIM JE ZRAVEN ODRASLI: povej kaj se je zgodilo in spet: NE BODI KOT JAZ. NIHČE TE NE BO IMEL ZA TOŽIBABO. odzive v primeru drugačnih žaljivk npr. stil oblačenja povem kasneje.
lp, Hermiona