*b*Nyx*b*
"Si prepričana, da lahko greš sama?" Charles že celo jutro obkrožuje Liz. No, če smo realni od kar smo ugotovili, da se bo kasneje odpravila na solo misijo. Osebno se niti ne spomnim kaj je že bila - nekaj nepomembnega verjetno.
"Charles mislim, da je Liz dovolj sposobna za dvodnevno misijo. Saj gre samo na kraj, kjer so našli sledi." Walker stegne roko okoli Charlesa. Liz med tem pogleda na svojo uro;
"No, za deset minut moram biti pri Jacksonu," zavije z očmi Liz. Wylde se ji tiho nasmehne in stopi naprej, da jo lahko objame. Nekaj ji zašepeta na uho in Liz se ji nekaj šepne nazaj. Zdaj, ko pomislim je Wylde postala vedno tišja od njenega prepira s Charlesom. Ampak to se zgodi pri vseh prepirih...mislim? Kmalu se končno vsi poslovimo od Liz in jo Charles končno prepriča, da jo sme pospremiti do pisarne.
"Vesta kaj to pomeni?" vpraša Walker z malo preveč navdušenja. V njegovem odgovoru sem že davno izgubila upanje.
"Naj uganem - cel dan se boš valjal na kavču in igral igrice?" Wylde je perfektno izgovorila moje misli. Uau. V časih pomislim, da sva med seboj bolj povezani, kot si predstavljam.
"Ne, ampak...blizu? Pomeni, da smo sami trije doma za vsaj uro pa pol! Jej!"
"Jaz grem v svojo sobo," rečem. Odpravim se do svoje sobe in ravno pravočasno zaprem vrata dokler me ne zajame val ostre bolečine.
"Fak. Fak. Fak. Ne že spet!" zaječim in se počasi usedem na tla, glavo med koleni. Takšne spominske dogodke sem dobila že dvakrat in večino časa se zgodijo tako: dobim zelo bolečo bolečino v glavi in potem, malo kasneje dobim kakšno minuto spominov. Nikoli mi niso izgledali pomembni. Le jaz in nek fant, ki sva se kregala. Glasno zajamem sapo, ko me dosežejo prvi spomini;
*i*Slika otrok, ki sem jo našla v svojem dnevniku, ki je izginil. Fant. Tisti fant iz slike. Zdaj starejši, pred mano. Spet se kregava o nečem nepomembnem. Po parih sekundah tega prizora, se slika spremeni v mene, ki prisluškujem za vrati. Charly. Takoj vem, da je on - Charles oz. Charly. Nekaj se poigrava s pištolo, v katero ustavi metek. Tisti metek, ki mi je izbrisal spomine. Zajamem sapo, a preglasno. Charly se obrne proti meni, njegov obraz zapacan, zbleden. Preden lahko karkoli dojamem se že znajdem v kotu s Charlyem, ki se mi vedno bolj bliža. V moji roki pa moč, žarek....strela? Žar eksplozije zapolni sliko in prepričana sem, da je izviral iz moje roke, torej mojih moči. In potem strel. Tema.*i*
Prepotena dvignem glavo. Bolečina počasi pojame in mojo glavo spet preplavijo spomini, dokler v njej ne ostane le nekaj misli. Charly - Charles mi je zbrisal spomine. On je nadomestil metek za uspavanje s tistim za brisanje spominov. In potem spet tisti fant iz slike. Poznala sem ga. To je zagotovo. Ampak to pomeni, da sem povezana z Wylde. Mislim moram biti, kajne? Pa spet moje moči. Elektrika. Ali strele. Karkoli. Skušam se zbrati in jih priklicati. Iz svoje glave spraznim vse misli in pomislim na eno točko. Počasi odprem oči in pogledam proti svoji noči. Nič. Kaj sem pa pričakovala? A potem, le za trenutek, vidim majhno strelo.
"Wylde! Walker!" Poberem se iz tal in pohitim iz svoje sobe.

*b*Wylde, nekaj časa prej*b*
Zaspano sedim na postelji in gledam v strop. Skušam se odločiti kaj sploh naj.
"Si v redu?" Pogledam proti Walkerju, ki naslonjen na okvir vrat strmi proti meni. In za trenutek mu želim povedati vse. Ampak potem bi vse uničila. Spet. Pristal bi tako kot Leo. Želim mu povedati, da ne, nič niti približno ni v redu. Da me je strah. Da rabim objem. Nekoga. Karkoli. Samo nekaj da me objame in mi pove, da bo vse v redu. Ampak kaj če ti povem in me zavrneš? Sovražiš celo.
"V redu sem, samo utrujena." Laž. Vem, da tudi on nekaj skriva. Vsi nekaj skrivajo. Tudi jaz. Tudi Charles. Tudi Liz. Vsi.
Zaskrbljeno me pogleda in to mi pove vse. Nasmehnem se mu moj najbolj prepričljiv nasmeh do zdaj in se uležem na svojo posteljo. Sploh ne pogledam, da vem da je še tam.
"Wylde! Walker!" zaslišim Nyx in kmalu že stoji pred mojimi vrati. Z Walkerjem pogledava proti njeni izmučeni podobi in posušenim solzam.
"Moji spomini. Nekajsemjihdobilanazajinazdajkončnovemosvojihmočeh!"
"Kaj, kaj, kaj?" Pokonci se usedem in se obrnem proti njej. To bi moralo pomeniti...
"Glej!" Pred oči mi potisne svojo roko v kateri je komaj opazna strela.
"Nyx! Veš kaj to pomeni?" V meni začne prevzemati strah in navdušenje. Preden ji lahko povem se sliši razbijanje stekla in kletje. Vsi trije se obrnemo proti zaprtim vratom.
"Počakajta tu," naročim Nyx in Walkerju.
"Ampa-"
"Počakajta tu," prekinem Walkerja in se počasi odpravim proti viru zvoka.
__________
Evo smo že pri 10. delu🥳 No še malo pa bodo bile finale kot tudi počitniceeeee<33 anyway pripravlam presenečenje, ki bo prišlo za prvi dan počitnis so 25. junij tuk, da lahk začnete odštevat bahahhaha ;)