Hej, začela sem pisat zgodbo... Upam, da vam bo všeč:blush:
»Belle, da mi takoj vstaneš!« je zaklical oče.
»Mhm…« sem zagodrnjala, se dvignila s postelje in poskusila na hitro v red spraviti moje skuštrane rjave lase. »Takoj pridem!«
»Živjo, ljubica, skuhala sem ti čaj, da te bo grel pri jutranjih opravilih,« se je na vratih prikazala še mama. »Danes boš začela dan z razporejanjem daril, nekaj jih boš še zavila in potem-«
»Grem drsat?« sem jo upajoče prekinila. »Daj no, mami, včeraj sem cel dan zavijala darila in je celo oči rekel, da si lahko malo odpočijem!« Mami me je pogledala, nato pa končno pristala: »Naj bo, po kosilu lahko greš. Oprosti, ker ti nalagava toliko dela, ampak božič se bliža…«
Ko je končno odšla iz sobe, sem skočila iz postelje. Hitreje ko naredim, hitreje lahko grem! Oblekla sem si redeč pulover in kavbojke in pohitela na zajtrk. Za mizo je sedel moj oče, pil kavo in si živčno pomrmraval. »Še pet dni, pa bo božič!« se je zavedel, nato pa oddirjal od mize na delo.
Ubogi oči, kakšen stres je to zanj… In zame tudi! sem se opomnila in na hitro stlačila še zadnji košček kruha v usta, da bi se čimprej rešila opravkov. Ko sem zavila zadnje darilo, sem stekla do sobe, pograbila drsalke, pogledala na uro... O, ne, to ne more biti res! Od kdaj je ura že devet zvečer? Obupana sem odložila drsalke pod posteljo in se pridružila mami in očiju pri večerji.
»Ubožica,« je sočustvovala mami, oči pa me je pohvalil: »Bravo, trdo si delala! Tako se kaže dobrota srca!«
Kako naj me tolaži dobrota srca, če nimam prostega časa? Vse da pomagam mojemu ljubemu očetu in vsem otrokom na svetu, ki bodo prav kmalu (danes je že 20., torej čez pet dni!) dobili prekrasna darila, ki sem jih zavila jaz.
Aja, saj res, mislim, da sem vam pozabila omeniti eno podrobnost: moj oči je Božiček.