"Mi bi zdaj zares povedal kje sva? Če to ni Staten Island potem bom v težavah" je bleknila, ko sta se spuščala po stopnicah, obloženih z rdečo preprogo z zlato izvezenimi vzorci.
Nad njima so viseli manjši lestenci v zlati barvi, v razmaku približno štiri metre. Na vsakem lestencu so bile štiri majhne, še ne dogorele sveče.
"Veš kje je zdaj Staten Island? Na tisoče kilometrov stran" se je posmehnil in ujel njen zbegan obraz.
"Mi ne verjameš? Poglej skozi okno" posmehljivo, stoodstotno prepričan v svoj prav je pokazal na veliko okno, ki so ga zdaj zakrivale enake zavese kot prej v sobi.
Stopila je k oknu in odgrnila zavese. Svetloba, ki je zdaj prihajala od zunaj, jo je zaslepila. Toda zaslepilo jo je še nekaj drugega. Sneg! Debele poljane nedotaknjenega snega so se vile po dolgem in po čez in slepile s svojim leskom.
"Kako...?" Ji je uspelo izdaviti, potem pa se je zavedla, da je skrivnostni fant že izginil za vogalom. Pohitela je za njim in se skoraj zaletela vanj, ko se je odsekano ustavil.

Stala sta pred velikimi zelenimi vrati z vrezanim srebrnim vzorcem jelena z mogočnim rogovjem. Namesto velikega nosu je bil na vrata pritrjen majhen zvonček z vrvico. Fant je prijel ta vrvico in presenetljivo nežno povlekel zanjo.
Po avli - očitno - se je razzvenel mehek zven cingljanja zvončka. Zvok se je odbijal od sten in tal oz marmorja, ter zapolnil ušesa s prijetno ponavljajočo melodijo.
Srebrna okrogla kljuka se je zasukala in pred njo je stala deklica, okoli štiri leta mlajša od nje. Torej mora imeti okoli dvanajst let, je pomislila sama pri sebi.
Deklica je imela pegice po vsem obrazu, njeni lasje pa so bili karamelno rjavi. Nagajivo se jima je nasmehnila, nato pa odmaknila, da sta lahko šla mimo.
"Hvala Rachel" je rekel fant poleg nje, Rachel pa se mu je le nasmehnila.
Znašla sta se v prijtenem prostoru. Na sredini sobe je stala miza z gugalnikom, zraven nje pa božična smrečica z bleščečimi okraski. Na fotelji nasproti mize je sedel moški v rdečem. Izgledal je točno tako, kot ga opisujejo pravljice. Imel je belo brado in rdeča oblačila, obute pa črne škornje. Božiček.

"Nek moški me je nekega dne videl. Zato verjetno izgledam kot si pričakovala" je spregovoril in jo pogledal izza očal. Imel je modre oči - tega ni še nikoli slišala (verjetno tudi nihče drug ni).
"Kako... jaz..."
"Ne trudi se. Videl sem kako me gledaš" jo je prekinil med njenim jecljanjem. Zardela je, ona pa je mirno nadaljeval.
"Dobrodošla v Božičkovi palači. Verjetno se sprašuješ kako in zakaj si tukaj. Je tako?" Nejeverno je pokimala on pa je nadaljeval.
"Otroci, ki se ne obnašajo primerno jih pripeljemo sem. Tukaj delajo kot izdelovalci daril in moji pomočniki, odidejo pa lahko domov šele, ko se izboljšajo. In če verjameš, to tukaj ni preveč težko" pokazal je na sliko, ki je visela nad foteljem. Na njej je bila upodobljena velika stavba s sladkarijami vse povsod, zavita v božične barve, obdana s kupom otrok najrazličnejših starosti, ki so darila vseh velikosti postavljali na sani. Spodaj v kotu je bil označen datum 24.12.
"Kaj pa je z mojo družino? Oni ne vedo kje sem" je pohitela z vprašanjem. Ni se mislila ubadati z vprašanji, kot zakaj je tukaj? Ker je vedela odgovor. Le pred nekaj urami ji je mama naštevala prav te razloge.
"Enostavno mislijo, da si pogrešana" zdaj se je prvič od kar sta v pisarni oglasil fant, ki je stal malo za njo. Skomignil je z rameni, ko ga je zaprepadeno pogledala.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Heyy, kot vedno je tukaj nov del upam, da vam bo všeč. Lajkajte in komentirajte in seveda upam da dte uživali v branju.