*b*PART I*b*

*b*~JACQUOTTE POV~*b*

Ni lahko če si brez staršev, prijateljev za povrhu pa še tiger hibrid.
Nikoli se nisem privadila normalnega življenja navadnih ljudi. Nisem morala za vedno skrivati ušes in repa, kaj šele oči in prekrivati svoja lica s tono make- upa, da skrijem črne črte.
Hvala bogu, da je prispelo tisto pismo....
-----------
NA ZAČETEK!! ;)
-----------

●●●

Odprem oči in se zagledam skozi okno. Še en siv dan.

"Jacquotte! Zbudi se! Zajtrk boš zamudila!"
Gospodična Qualcomm, ena izmed delavk v sirotišnici zakliče pred mojimi vrati.

Vstanem in se pretegnem. Pogldam se v ogledalo.
Dolgi rdečkasti lasje, modre oči, navadne ustnice... več ali manj normalno.
Samo če odmislim ušesa, dolge ostre podočnike, brke, črne črte na licih, dolge nohte in rep.

Na pisalni mizi pograbim pinceto in škarjice za nohte.

Izpulim si brke in postrižem predolge nohte. Brke pulit je boleče mapak zrastejo takoj.
Lase si počešem kolikor sem lahko in si jih poiskusim speti kar se da dobro, da si prekrijem ušesa.
Vzamem še nekaj tekočega pudra in si ga nanesem čez črte.
Veliko ga potrebujem če jih želim popolnoma prekriti.

Preoblečem se v trenerko in hoodie in grem proti jedilnici.


*b*~??? POV~*b*

Smešno je kako otroci tekajo po ulicah in se lovijo.
Ni pa smešno to, da mi je ravnateljica oskrunila počitnice samo za to, da dostavim pismo neki Jacq...kakorkoli ji je ime. Kdo pri svoji pameti bi kogarkoli poimenoval tako.

Dokaj navarna naloga, da ji nesem tole pismo- zame sploh. Kaj naj vilinka dela med navadniki?
Če me odkrijejo me bodo verjetno zlorabili.
Zdaj ko sem pomislila na to- tale Jac...karkoli, mora biti hibrid, mitološka kreatura, in tako dalje, da ji nesem tole pismo. Torej je ravnateljica našle še nekoga, ki ga je potrebno rešiti.

V daljavi zagledam ogromno stavbo z okrušeno rumeno fasado, ki izgleda kakor da se bo zrušila takoj ko bom potrkala na vrata.
Nad ogromnimi lesenimi vrati je tabla z napisom: SIR TI NI A
Nekaj črk manjka, verjetno bi moralo pisati sirotišnica, če že.

Po peščeni potki na dvorišču leži ogromno kangljic in lopatk, celo star kos sira, ki je ves zelen in iz njega leze črv.

Popravim si šal in potegnem kapo čez ušesa.
Primem za tolkalo in dvakrat močno udarim po vratih.
Nekaj sekund potihne vse nato pa zaslišim odločne korake.

Vrata se odprejo in ven pogleda ženska v kakšnih poznih tridesetih z rjavimi lasmi spetimi v kito in utrujenimi zelenimi očmi.

"Jutro. Kako lahko pomagam?" Vpraša in se zastrmi vame.
"Tukaj sem, da bi obiskala in dala pismo Jaku...Jaque...Reichi...Ah, deklici, katere ime je tukaj."
Nekaj težav imam z izgovarjanjem tega imena.
Gospe pokažem kuverto.
Oči se ji malček zatemnijo in privzdvigne eno obrv.
"Jacquotte Riechie?"
"Ja, ona ja."
"Kaj še čakate. Pridite notri in stopite v to sobo tukajle. Jacquotte takoj pride," reče in pomigne na vrata na njeni levi.

Vstopim v vežo in zagledam ogormno otroških rizbic, različne ponošene čevlje in plašče na obešalnikih. Nad vsakim obešalnikom je listek z imenom.
Takoj ko vstopiš te na levi strani presenetijo vrata z napisom: Soba za obiskovalce.
Odprem jih in vstopim.
V sobi je pisalna miza z nekaj barvicami in tremi stoli.
Na tleh je temno modra preproga ob eni izmed sten pa manjši kamin. Ob kaminu je tudi rožnat fotelj z eno rumeno blazino.
Slečem si zelenkasto bundo in jo obesim na obešalnik.
V sobo prihiti deklica z lepimi rdečkastimi lasmi.

*b*~JACQUOTTE POV~*b*

V sobi za goste pri obešalniku stoji prelepa gospodična. Ima dolge blond lase, ki ji prekrivajo ušesa, lepe modre oči in rožnata lica. Tudi visoka je.

"Si ti Jacquotte Riechie?" Me vpraša. Njen glas je tudi lep. Pevski. Stavim, da zveni kot sirena ko poje.

"Ja. Jacquotte sem, ja," ji rečem.
Blondinka se mi pridruži in mi v roko potisne pismo.

"Jacquotte Reichie, tukaj je pismo. Sprejeta si v akademijo mističnih kreatur, ki potrebujejo izobrazbo in boljše življenje. Preberi pismo. Če imaš vprašanja me vprašaj in vse ti razložim. Potem si greš spakirat in greva."

Lase si zaviha za ušesa. Pokažejo se dolga špičasta ušesa.
Začudeno jo pogledam.
"Kaj...?"

Približa se mi in se skloni. Lahko čutim njen izdih na svojih licih. Kar nenkrat me poliže po licu.
Njen jezik je hrapav. Niti malo kakor sem si predstavljala.

"Oprosti. Moj jezik je hrapav. Morala sem se znebiti tega make-upa. Pokaži se, no.
Ja, vilinka sem! Pa kaj! Preberi že pismo no."

Vsa zmedena raztrgam kuverto.
Iz nje pade papir. Odprem ga.

"Joj si počasna."
Vilinka mi vzame pismo, se odkašlja in začne brati.

"Drga Jacquotte Reichie!
Končno sem te našla. Od sedaj naprej si del našega mističnega sveta, kjer si lahko kar si: Tiger hibrid.
Poslala sem ti eno izmed mojih najbolj zvestih stanovalk in mojo desno roko Reality Collins. -To sem jaz- . Pospremila te bo do gozda in od tam bož že vedela kako naprej. Stika z navadnimi ljudmi boš imela zelo malo, zato bo trajalo dolgo, da se privadiš na novo življenje. Zato tudi dobiš pismo tako hitro med poletnimi počitnicami. En mesec počitnic se boš privajala, septembra pa se začne predstavitev in pouk. Več ne bom razlagala saj vse še pride.
Ravnateljica Weltos- akademije za mistične kreature
Tess Wish."

Gledam jo kakor da je z lune padla.
"Sepravi, da ne bom več živela v sirotišnici?" Vprašam.
"Ne. Nič več."

"Kaj pa vzgojiteljice in vse delavke? One vejo za to?"
"Eh, recimo, da... nekako. Raje pojdi spakirat. Kmalu morava iti."
"Nisi rekla, da mi boš odgovorila na vprašanja?" Malček jezno vprašam.
"Pa saj sem. Na pol." Pomežikne mi.
-------------
LE KONEC PRVEGA DELA
-------------
Yo!
Long time no see!
Moja nova zgodba. Upam, da vam je všeč. Če so kakšne pripombe ali mnenja, prosim napiši v komentar ♡
Upam, da me bo zgodba fascinirala in da je ne opustim. Drugače jo bom pisala dokler me fascinira tudi če je nihče ne bere ;)
Lepe praznike, počitnice.