Zjutraj sem odprla najprej levo in nato še desno oko. Lenobno sem se prevrnila na
bok in pri tem aktivirala enega tistih pliškotov, ki zapojejo ob pritisku na trebušček.
Elegantno sem skočila iz postelje in vzravnala rep. Usločila sem hrbet in se lepo
pretegnila, medtem pa je pliško veselo prepeval.
Lastnica pliškota, ki je hčerka ženske, ki jo imam v lasti jaz, je skočila pokonci in me
zmedeno pogledala, jaz pa sem ji vrnila čemeren pogled, ki je jasno povedal, da je
ona tista, ki bi se morala sramovati kupa blazin, pod katerimi se dere medvedek.
Razmršena sedemletnica se je vrgla nazaj na posteljo in z nogo brcala tako dolgo, da
je histerična igrača utihnila, potem pa se je pokrila čez glavo in spala dalje.
Ko sem užaljeno ugotovila, da mi deklica še dolgo ne bo dala hrane, sem se odločila
lobirati drugje. Sprehodila sem se do spalnice in brez večjih težav skočila na posteljo
utrujene mame s podočnjaki do kolen. Predvčerajšnjim pobarvan blond šop las je
imela zvit v figo, ki je izgledala, kot bi pravkar prestala tretjo svetovno vojno.
Stopila sem ji na trebuh, potem pa ji zarila kremplje globoko v kožo. Zarjovela je in
se hitro vzravnala, da sem poskočila na njenem trebuhu. Navrgla sem ji pogled, ki je
zelo obtožujoče povedal, da je popolnoma zmešana in da se zares nerazumno vede.
Poskušala me je pogladiti med ušesi, jaz pa sem zobe parkirala na njeno roko, da jo
je takoj umaknila.
Ponosno sem vstala in očitajoče zamijavkala, da se ne mislim ves dan čakati in da
imam veliko pomembnejših opravkov. Skočila sem s postelje, ona pa je počasi vstala
in odigrala prizor medveda, ki se prebuja iz zimskega spanca. Nato je odbrundala v
kuhinjo in na štedilnik pristavila kavo.
Kmalu sem ugotovila, da jo bo treba še malo priganjati, zato sem se s kremplji
obesila na njeno novo pižamo in ji vzdolž stegen pustila dolgo luknjo. Malo me je
odbrcala, verjetno ne zavedajoč se nastale škode, in iz omare vzela eno tistih
cenenih mačjih konzerv. Stresla mi jo je v posodico, na kateri je bila zasušena še
konzerva od prejšnjega dne.
Vsa osupla sem se vrgla na tla, kot bi me nekdo ustrelil. A ona se ni zmenila zame.
Sedla je in posrkala kavo, obrnjena stran od mene, zato sem se odločila vzeti stvari v
svoje roke.
Skočila sem na pult in z njega izvlekla enega od štirih lepih zrezkov. Ko sem se
najedla, sem tako dolgo praskala po vratih, da mi je ženska odprla. Šetala sem po
ulici in pregledovala, ali je vse v najlepšem redu, nakar mi je nasproti priracal star,
zatežen moški z grozečo gubo na čelu, ki verjetno ne bo nikoli izginila.
Bil je oblečen v zlizane kavbojke s premajhnimi žepi, v katerih je imel zatlačene roke.
Ko se mi je približeval, je po tleh odločno udarjal s podplati svojih lesenih cokel.
Raztegnila sem se čez cel pločnik in si začela umivati tačke. Ko se je možakar ustavil
pred mano, se je vedel, kot bi bila jaz tista prismojena. Strmel je vame, kot da bi mu
pred nogami plesala kazačok. Ugotovila sem, da ne bo šlo zlahka, zato sem mu vrnila
le zelo kljubovalen pogled. Tistega najbolj kljubovalnega, ki ga mačke, kakršna sem
jaz, namenimo le starim stričkom, ki mislijo, da so glavni.
Tale možakar je lahko šef, a takoj za mano. Neko hierarhijo je pač treba vzdrževati.
Ko je ugotovil, da se mu ne mislim umakniti, je začel nedvomno premišljevati, da bi
vame vrgel svoje lesene cokle, meni pa je bilo žal le, da jaz nisem prinesla svojih, da
bi mu jih lahko zabrisala nazaj.
Naposled je rekel le: »Šiiiic!«, jaz pa sem mu, kot bi čisto po naključju vstala, obrnila
hrbet, kot da imam neke pomembnejše opravke, in že skoraj odšla. Potem pa sem se
spomnila, da sem se prepirala z njim, in mu pokazala jezik. Potem sem pa res odšla.
Zaslišala sem zakladnico kletvic v vseh jezikih tega sveta. Sedla sem za vogal in jo
preposlušala do konca. Kasneje sem izpeljala še nekaj takšnih kljubovanj, potem pa
ugotovila, da sem lačna, zato sem doma pojedla preostanek zrezkov s pulta. Nato
sem zadremala na okenski polici v dnevni sobi.
Ko je ženska ugotovila, kam so romali vsi zrezki, sem hitro odšpancirala, preden bi
me skozi vrata spodila kakšna metla. Naslednje tri ure sem opazovala, kako se je pet
otrok veselo žogalo z napihljivo žogo. Ko sem se naveličala, sem jim jo šla preluknjat
s svojimi kremplji.
Za čudovit zaključek dneva pa sem srečala zavaljenega moškega, ki je očitno
poizkušal shujšati. Oblečen v modro trenirko iz poliestra in z eno od tistih fitnes flašk
v roki je 15 minut metal noge okrog vogala. Sicer je bil prepričan, da teče, ampak
meni se je zdel odličen za olimpijado spotikanja med hopsanjem v hitrosti počasne
hoje.
Odločno sem se mu postavila na pot z namenom, da bom še njega malo spravljala
ob živce. A bajs se me je razveselil, saj je imel izgovor, da za trenutek neha teči.
Hvaležno me je pogledal, jaz pa sem mu šla za hrbet in na zadnjici raztrgala hlače,
da so skozi odprtine zasvetile živo roza spodnjice.
Zadovoljno sem se vrnila domov in se vsa srečna odpravila spat.
Kako lepo je mačje življenje!