Zima je minila počasi, kot da se je tudi naravi mudilo manj kot ponavadi. Sneg se je topil, po pločnikih so nastajale luže, in v njih so se zrcalila gola drevesa. Laura je sedela na svoji postelji z odprtim zvezkom, v katerem je pisala pismo.

Dragi Nik,
včasih se sprašujem, če si me še kdaj opazil, od tiste noči pod zvezdami. Jaz te vidim vsak dan, tudi ko ne pogledaš vame. Vem, da imaš nove ljudi okrog sebe, da se smejiš drugače — a mislim, da tisti nasmeh pod dežnikom še vedno obstaja.
Zapestnica se ni razpletla. Še vedno jo nosim. Včasih si mislim, da mi daje pogum, da ostanem jaz.

Laura je odložila svinčnik. Ni vedela, zakaj piše. Pisma ni nameravala oddati — včasih je bilo dovolj, da si nekaj napišeš, da lažje dihaš.

Zunaj je zapihal veter. Na mizi je ležala knjiga, med listi pa suho listje, ki ga je nekoč prinesel Nik. Takrat, ko sta skupaj čakala na avtobus, in ji je rekel:
»Poglej, tole je rdeče kot jabolko. Če bi bil list, bi bil tak.«
Laura se je nasmehnila ob spominu.

Pismo je zložila, ga spravila med strani knjige in si rekla:
»Mogoče nekoč. Če se spet pogovoriva — mogoče mu ga dam.«