.....PREJŠNJIČ....
....Mož se je le nasmehnil in rekel: »Naj te ne skrbi.« zamahnil je z nožem po mojem vratu. Ulila se je kri in pred očmi se mi je stemnilo....
--------------------
ALEX
Sesedel sem se na klop ob omaricah in mrtvo strmel predse. Malo je manjkalo, da bi se mi ulile solze. Roke so se mi tresle in kolena so bila kot mikser za sokove. Vse je bilo preveč zame. Vsaka ura se je vlekla kot dan. Zdelo se mi je, kot bi nalašč nekdo pritrdil kazalce na eno mesto. Zgodovina, ki je bila že tako dolgočasna se je zdaj, po mamini smrti vlekla še dlje.
Ko so bolniške sestre poklicale policijo je ves svet zvedel za dogodek. Da sva z Maxom siroti, da je najina mama mrtva in da je oče serijski morilec. Takoj po prihodu policije so pridrveli še novinarji in hoteli izpraševati vse po vrsti. Želeli so iti celo k nam domov. Prvič smo jih rade volje sprejeli, saj smo razumeli, da morajo ljudje pač zvedeti za to.
Čeprav smo novinarje enkrat spustili noter so še naprej silile nove trume iz drugih kanalov na televiziji. Nismo jih več sprejemali. Teta Gina je naju z Maxom zaklenila v podstrešno sobico, kjer sva se mogla skriti za omaro. Ni želela, da mene in brata najdejo novinarji, ki bi nama stisko le še povečevali.
Seveda, če je za to zvedel najpopularnejši kanal na TV-ju so zvedeli tudi moji in bratovi sošolci. Izogibali so se naju, se norčevali in obmetavali s psovkami. Včasih sem bil eden najpopularnejših v sedmih razredih. Pameten, zabaven...in navsezadnje tudi lep. Moji vranje črni lasje, ki sem jih podedoval po mami so se vsaki punci zdeli lepi. Zdaj je le še kakšna zacvilila, ko sem prišel mimo. Bolj ali manj sem slišal le te stavke: »Omg, spet on...« ali: »Pejmo stran on je tu!«
Po licih so mi začele polzeti solze. Stresel sem se, da bi nehal a nisem mogel. Bilo je preveč stresa za moje srce. Glavo sem položil med roke, da se mi je pred očmi zgrnila tema. Nisem slišal psovk, zasmehovanja in nisem videl izogibanja. Prepustil sem se temi, ki jo je dajala senca moje roke. Prvič se mi je tema zdela varna in prijazna.
»Si v redu?«
Na rami sem začutil roko.Prste sem razprl in pogledal, kdo je tako prijazen, ali tako neumen, da je prišel k najviralnejšemu učencu na šoli.
Bila je Emily, moja simpatija. Zadrgetal sem in odmaknil roke z obraza. Čim sem Emily videl v cel obraz sem zardel. Oči sem imel še vedno polne solz in ustnice so se mi še vedno tresle. Nisem bil v najboljšem stanju, ona pa je to opazila in me stisnila za roko: »Vse bo v redu. Boš videl« Zahvalil sem se ji in si z rokavom majice obrisal solze. Še enkrat sem zardel ona pa je privzdignila obrv: »Hej, ne rabi ti biti nerodno če jokaš. Saj veš kaj si mislim o fantih, ki mislijo, da ne smejo jokati?« Poznal sem njen izraz. Govorila ga je naglas, učiteljicam in jokajočim fantom. »Da so usranci« sem s tresočim glasom odgovoril. Emily je le prikimala in se zasmejala: »Si eden izmed usrancev?« me je vprašala. Divje sem odkimal in začel momljati nek zmedeni »Ne«, da se je kar zbala zame.
»Ve bo v redu, boš videl«
»BUDALO!«
Jim, ki je bil včasih moj najboljši prijatelj je bil zdaj moj najhujši sovražnik. Zmerjal me je daleč najhuje od vseh in me najhuje zaničeval. Iz prijatelja je prerasel v sovražnika.
»Spelji se!« mu je vrnila Emily: »A ne vidiš, da mu je hudo? Grem jaz k tebi domov reč očetu, da gre ubit tvojo mamo in boš videl kako je!« se je zadrla nanj.
»Oooh, punca ščiti fanta« je še naprej izzival.
»A BOŠ DAL MIR?! ZADNJO PRILOŽNOST TI DAM PREDEN...«
»Preden kaj?« je nadaljeval in posmehljivo gledal mojo simpatijo.
»PREDEN NAREDIM TOLE!« Brcila ga je v mednožje, da se je zgrnil po tleh in zajavkal. Zvil se je v klobčič in začel sesati palec. Zgledal je huje kot jaz. Emily mi je zaradi zaščitniškega odnosa postala še bolj všeč. Moral sem ji povedati, kaj čutim do nje. Zato sem rekel:
»Emily, všeč si mi«

Vsakega lajka, komentarja in kritike bom vesela!
Lp,
P1