14. MAREC
Kako naj ugotovim, kje v New Yorku živita moja starša, sem se spraševala te dva dni. Naj hodim od enega do drugega in do stotega bloka in ugotovljam, ali sta tukaj naseljena Cynthia in Andrew Hoorer? No, na koncu sem že skoraj hotela uresničiti ta načrt, a danes zjutraj me je le prešinilo.
*
Dolgo časa marširam dol in gor po Centralnem parku, kjer naj bi bilo po mojem veliko ljudi, in sprašujem.
Ustavim se pri starem gospodu, ki v suknjiču poskuša hoditi, a se pri tem vneto naslonja na palico. "Dan, gospod, morda ..."
"Ne bom ti dajal denarja, čigar boš verjetno porabila za cigarete ali drugo neumnost," me takoj prekine in še prej nejevoljno zamahne s staro tresočo roko.
Zavijem z očmi in se posvetim drobni in obilnejši ženski, ki za roko drži majhnega fanta. Neverjetno, kako me je spominjala na mami. Bi taka zgledala, če bi me obdržala in bi svojo otroštvo preživela pri starših? No, zdaj se moram posveti vprašanju, ne sanjarjenju, kajne? "Gospa, ali morda veste, kje bi živela Cynthia in Andrew Hoorer?"
Ženska skomigne z rameni. "Nimam pojma, gospodična!" pove. "Sploh pa prvič slišim za njiju."
Nenadoma pride mimo mine starka na električnem kolesu. Že naslednji hip se pred mojimi nogami nevarno zvrne na makedam.
Avtomatsko se znajdem na tleh pri gospi in od groze se mi zenice še bolj razširijo. "Ste v redu, gospa?!" histerično vzkliknem.
Sivolaska popolnoma brezskrbno in umirjeno vstane iz tal in si iz svilnate kikle odstrani kamenčke. "Vzdržna sem, gospodična. Naj te moja starost ne prevara," izreče in se nasmehne.
Tudi sama si narišem nasmešek na obraz, poleg tega pa se spomnim vprašanja. "Vas lahko vprašam, če veste, kje živita gospa in gospod Hoorer?"
Starkine žadate oči se nenadoma zasvetijo. Je to dober znak? "Oh, Cynthio in Andrewa pa poznam!"
Oh, končno se mi je nasmehnila sreča! "In kje živita?"
"V našem nebotičniku na Drugi aveniji."
"Em, ampak kako naj vem, kateri je ta nebotičnik?" se zamislim. "Veste, rada bi ju obiskala ...."
Gospa tako kot starec prej zamahne z roko. "Takoj boš vedela, kateri je stanovanjski, saj so vsi razen tega prazni."
Ne vem, kako naj se ji zahvalim. "Gospa, ..."
"Isabella, zakaj si spraševala, kje živiva s tvojim očetom?"
Bržkone vstanem in se zavrtim na peti. Takrat se mi prikaže znan obraz. "Mami?"
Ko si z mamo izmenjava pogled, si na svoj nekoliko debelušni obraz namesti izredno začuden izraz. Pravzaprav jo razumem, zakaj je tako šokirana. Če ti nekdo reče, naj ga pustiš na miru, potem pa sam išče po tebi, si seveda vidno presenečen.
"Mami," ponovim z vse bolj nervoznim glasom. Vedno bolj me namreč skrbi, kakšen bo njen obraz. Se bo sploh želela pogovoriti? Bo začudena, jezna? "Bi si lahko pogovorili vsi trije z atijem vred? Vem, da se to zdi izjemno čudno in popolnoma razumem zakaj, ..."
Ob teh besedah se mamin obraz spremeni v jeznega, saj njena lica dobijo rdečo barvo, na čelu pa se ji prikažejo gube. "*i*Tokrat*i* se ne bomo o ničemer pogovarjali!" čez stisnjene zobe pove, nato pa izgine skupaj s preostalo množico.
V istem trenutku, ko zavzdihnem, na rami začutim starkino roko. "Je vse v redu, ljubica? Ker tole ni zgledalo ravno lepo."
"Ne skrbite," dokaj umirjeno odvrnem. "Čas naredi svoje in tudi tokrat bo."
Lp,
dekle iz smetnjaka