Za trenutek se je ustavila in pomislila na njo. Ampak je vedela, da je zdaj obstajala v vsakem drevesu in celo v vsakem listku, ki elegantno prileti po zraku. Ta misel jo je izredno pomirila in takoj se je počutila bolje. V njenem življenju je doživela veliko izgub, zato je hitro prebolela vsako izmed njih. Ampak to je bilo večinoma zaradi babice, njene besede, ki so odzvanjale v Tisini glavi so odganjale tesnobo, ki je tako budno prežala nad njo ob vsakem koraku. Njen nos je bil napolnjen z navkljub nenavadnim sestavinam prijetno dišavo, vonjem po gozdu. Slednji je bil iz mešanice vonja po razmočeni prsti, neznani cvetoči rastlini in ... dreves. Čeprav je na vse pretege poskušala, se v glavi ni mogla domisliti možnega opisa za to posebno aromo. Ni razumela, zakaj se je babica kot dvajsetletnica preselila v Nelorijo, saj bi potem tudi Tisa lahko odrasla v najlepšem kraju na njej poznanem svetu: Delerinu. Spet je začela teči, vendar se je spotaknila in se z neverjetno hitrostjo sesedla naravnost na blatna tla. Ampak je v resnici ni motilo. Nikoli še ni videla blata, ampak njej, omamljeni z esenco gozda se je zdelo zgolj kot mehka blazina. Z glavo se je naslonila na praprot in opazovala svetlo-modro nebo skozi luknjo v krošnjah srčaste oblike, kot da bi drevesa v materinem imenu razprla veje le za njo. Zaprla je oči in videla nekatere sončne žarke, odete v zlato rumeno barvo tudi čez veke. Njene ustnice so zadrhtele ob vsakem najmanjšem pišu, ki jih je pobožal. Tako bi lahko ostala za vedno.
»Pozdravljena,« je Tisa zaslišala neznan glas nad njo, »blato načeloma ni znano kot nadomestek za vzmetnico.« Odprla je oči, vendar je zaradi sončne svetlobe videla le črn obris osebe. Pognala se je na noge in si ogledala človeka pred njo. Bilo je dekle z dolgimi oranžkastimi lasmi, spetimi v kito. Punca pred njo je imela bled pegast obraz, imela je veliko bolj izrazite pege kot Tisa. Obraz so ji krasile velike temno zelene oči in ustnice, ki so bile že brez ličil rahlo rožnate. Oblečena je bila v zelenkasto krilo in črno majico brez rokavov, nosila je pa tudi svetlo rjavo pleteno jopico. Tisi je pomolila roko: »Eliza, me veseli.«