Pisalo se je leto 2020, točno 3 dni po novem letu, ko smo z druzino bili pri babici na morju. Sprehajal sem se po skalah, iskal dogodivščine nakar sem stopil na skalo, ki se je sekundo zatem premaknila. Stemnilo se je, začelo deževati, zato sem moral domov. Naslednjega dne se mi je zgodilo enako in spet ter spet. Odločil sem se, da skrivnosti pridem do dna! Naslednji dan sem takoj po kosilu stekel do skal in preskočil skalo. Naenkrat sem zgrmel v jamo. Pred mano so se pojavile pasti, laserji, puščice in jama polna krokodilov. Počutil sem se tako kot tisti raziskovalec iz nekega filma, ki smo ga gledali včeraj zvečer. Za mano so se odprla vrata iz katerih je prišel mali robot in mi podal vrečko ter odšel. Pogledal sem v vrečko. V njej so bili bleščeč ščit, lutka in vrv z lepilom?!? Stena za mano, iz katere je prišel robot, se je začela premikati proti meni...nisem vedel, kaj naj! Nakar sem se spomnil ščita v vreči, potegnil sem ga iz vreče in ga postavil pred sabo. Tekel sem naprej, da bi se izognil steni in pridobil nekaj sekund za razmislek. Prešinilo me je. S ščitom sem odbil laserje kot iz risanke pingvini iz madagaskarja! Prišel sem mimo, nakar sem opazil ljudi z špukalicam?!? Spet sem se spomnil na vrečo, ki jo držim, in iz nje izvlekel lutko, ki je ljudi zamotila, da so na njej porabili vse puščice. Hitro sem stekel mimo in se spotaknil ob vrv, ki je pospešila premikanje stene. Hitro sem iz vreče potegnil še zadnje 2 stvari: lepilo in vrv. Z lepilom sem vrv prilepil na tla in bilo je skoraj konec, ampak sem za mišji rep ušel! Stena se je nehala premikati, bil sem rešen! Vsaj tako sem mislil...