KAJ?! NE TO NI MOGOČE. KAKO TO DA NISEM MOGLA BOLJE SKRITI DNEVNIKA?! IN KAJ BOM ZDAJ?! NIMAM PJMA KAM JE ŠEL MIKE IN ŠE NE OGLASI SE.
Globoko zadihaj. Vdih. Izdih. Vdih. Izdih. Je že pikico bolje. Razmišljaj. Kaj lahko naredim?! NIČ! Počasi izgubljam upanje. Kako lahko izgubila Njega?! To ni mogoče. Udarnim se. Niso sanje. ZAKAJ?! On bo šel nazaj v Ameriko in jaz mu niti adijo nisem rekla. Šla bom do njegove hiše in pozvonila.
Nobenega avta. To pomeni da je sam doma. Pozvonim. Srce mi razbija kot noro. Odpre. Odprem usta da bi mu razložila. On pa reče: "Konec je, adijo". Zaloputne mi vrata. Tega nisem več prenesla. Na poti domov se z jokam. Ko pridem domov se že neham jokati. Mami me pozdravi. Nisem ji želela pokazati da nisem v redu. Šla sem v sobo in poslušala najbolj žalostne BTS pesmi. Ko sem se malo pomirila sem poklicala Pio. Bila je v šoku. Rekla sem da mi ni do pogovora in sva prekinili. Vem da je razumela. Potem sem šla na petje. Nastop bo kmalu. V petek bo. Upala sem da pride Mike. Še vedno imam V-ja.... Ah kako lahko o njem razmišljam v takšni situaciji. Nimam več besed. Bom naslednjič več napisala.