*i**b*warning: pač ni nč kej takega, sam vmes omenim kri pa pač neke grožnje s smrtjo so, tak da... če ste občutljivi... ampak ni nč kej takega. samo omenim trikrat to je to.*b**i*

*b**i*poglavje 17. / skoraj mrtvi*i**b*
*i**modra*štirinajsti maj- sreda*modra**i*

ko sem zjutraj vstala in odšla ven iz šotora, me je zazeblo. bilo je zelo mrzlo. in še deževalo je. "krasno." sem zamrmrala, ter se obrnila na peti in odšla nazaj v topel šotor. pogledala sem na uro na verižici. kazala je *i*8.10,*i* kar pomeni da je čas da prebudim ostale. moja prva tarča je bila Amaris. potem June, in nato še ostali v drugih šotorih. vsi smo se zbrali v šotoru od mene, Amaris in June, za zajtrk. "danes dežuje, in še mrzlo je tako da se oblečite toplo in nepremočljivo." je rekla Amaris, medtem ko si je v vodo devala posušena zelišča za čaj. po zajtrku smo se preoblekli v najtoplejša oblačila kar smo jih imeli s sabo (kar jih ni bilo veliko, glede na to da smo pričakovali žgoče sonce, saj je poletje). jaz sem se oblekla v dolge hlače in dolgo majco (everything black, slay), in čez dala še šolski plašč-edini kos oblačila s kapuco, ki sem ga imela. nisem bila edina, ki se je tako oblekla. tudi dvojčici in Amaris so se tako oblekle. ko smo se uredili, smo zložili šotore. zdaj je vsak imel svoje torbe in nahrbtnike v svojih omarah v šotoru, tako da so zmaji nosili samo zložena platna šotorov in nič drugega (no razen sedla).

pot smo začeli okoli devetih. šli smo čez potok (tisti, ki je pol rjav ter pol moder), in potem po spolzkih, blatnih tleh nadaljevali proti severu. minilo je komaj dve uri, ko je April zajamrala da je lačna. "ughhhh. Amaris, Lessie! umiraaaam od lakote!" z Amaris sva se spogledali, nato se je ona obrnila in rekla: "April. zajtrk je bil literally dve uri nazaj." in April ji je odgovorila z: "točno tako! dve uri nazaj! lačna sem!" in tako smo se seveda ustavili, da je April našla neki za jest. in potem smo nadaljevali po desetih minutah.

vedno močneje je deževalo, dlje ko smo hodili. zemljevid sem zaščitila s svojo močjo nepremočljivosti. tako je ostal suh celo pot. nekajkrat smo se morali skriti, saj so za nami prihajali troli in čarovnice (in preden vprašaš a so bile na metlah, ne niso bile. so pa letele s svojimi močmi). po še treh urah hoje, smo se ustavili, in postavili samo šotor za jest. to je bil spet moj in Amarisin šotor. Margo (ki odlično kuha), nam je pripravila kosilo. bilo je dobro, like always. potem sem ji pomagala pospravit, medtem ko so drugi bili zunaj (na dežju), ali pa delali karkoli pač so že delali. "in kako je z rastlinami?" sem jo vprašala medtem ko sem brisala mokro posodo. "nekako sem jih spravila v ozadje glave." je rekla, in še naprej pomivala posodo ter jo dajala meni. "jutri se bo končalo. jutri zapustimo gozd." sem ji rekla. po par sekundah tišine, se je znova oglasila, zdaj njen glas tišji, kot bi se bala da jo kdo sliši: "veš kaj mi pravijo rastline? *i*kričijo*i* name naj se spravim čimprej ven. naj se takoj obrnem in grem nazaj koder sem prišla. da je nekaj groznega pred izhodom iz gozda." je rekla, in se zastrmela v mehurčke na krožniku. "Lessie, vem da se ne moremo obrniti, ampak občutek imam da je res nekaj groznega pred izhodom. rastline se nebi lagale." je rekla in me pogledala. "prav imaš. ne moremo se obrniti. in tudi jaz imam slavb občutek. ampak vseeno moramo zdržati še eno noč tukaj. potem bo konec." sem rekla in se poskusila nasmehniti, ampak mi seveda ni uspelo. "poslušaj. v tem gozdu, nismo pod zaščito varuhov. če bi tukaj poskusila priklicati svojega varuha, jelena, ti nebi uspelo. zato smo tukaj v večji nevarnosti. in zato nas tako priganjam." sem rekla. "takoj ko se jutri rešimo gozda, smo spet pod zaščito. a prosim ne povej tega nikomur. veš kakšna panika bi nastala." sem še dodala. Margo je prikiamala. "prav." a vseeno me je nekaj morilo. *i*kaj če ima Margo le prav? kaj če je tam res nekaj, pred čim nas ne bom mogla varovati?*i*

po tem pogovrou, sva z Margo na hitro zložili šotor, in že smo bili nazaj na poti. sedaj ko je Margo vedela zakaj nas tako priganjam, je tudi ona hodila malo hitreje. tako kot jaz se je želela čim prej znebiti gozda. nekaj časa smo hodili po spolzki in koreninasti poti, pač na splošno zelo neraven teren. že sem si govorila v glavi *i*še sreča da ni noben padel,*i* ravno takrat pa se je za mano slišal glasen *i*tup,*i* in April je bila na tleh. Jack je hitro stopil k njej in ji pomagal, da se je usedla. Will je hitro prišel k njej, in si ogledal njeno nogo. na kolenu se je nahajala velika prska. iz nje je tekla kri po nogi navzdol. Will ji je čimhitreje obrisal kri, ter ji povezal nogo. "upajmo da von krvi ne bo privabil kakšnih zveri ali pošasti." sem rekla potiho. ko je bila April povita, ji je Jack pomagal nazaj na noge. nato sta skupaj hodila, tako da se je April opirala nanj. *i*cute.*i*

ko smo tako hodili še naprej in naprej, se mi je v glavi začela pojavljati zopet tista iz sanj pred nekaj dnevi. "Alessia..... Alessia....Alessia.." je govorila. gledala je v ogledalo, in govorila moje ime. znova in znova in znova. stresla sem glavo, in ni je bilo več. "Lessie, si vrfedu?" me je vprašala Amaris. "mhm. samo zaspana." sem rekla. Amaris je prikimala. nadaljevali smo še kakšno uro, dokler ni bilo že tako temno, da smo komaj kaj videli. zaradi dežja je bilo prej temno kot včeraj. postavili smo šotore, ter jih prekrili z grmovjem. imeli smo hitro večerjo, nato smo se uredili za spanje.

Amaris in June sta že spali, metem pa sem jaz še naprej v soju sveč brskala po knjigah. občutek sem imela da nisem sama, zato sem imela meč ob svojem boku. v mislih sem Amaris sporočila, naj se zbudi in se počasi splazi ven iz šotora in prebudi ostale. naj pospravijo šotore in se skrijejo nekam. in to je res naredila. s kotičkom očesa sem opazila kako sta z June počasi odplazile skozi vrata. *i*dobro.*i* nekaj časa je še minilo, ko sem za sabo zaslišala šumenje. v eno roko sem prijela svečnik s petimi svečami, v drugo pa meč. iz temnega kota šotora, je stopila oseba, oblečena v črn plašč, ki je segal do tal. prav tako široki rokavi. oseba je imela na glavi kapuco. videli so se samo črni kodri. proti črni postavi sem namerila meč, ter se postavila en korak nazaj. "Alessia, Alessia. a se tako pozdravi osebe, ki jih poznamo?" je rekla postava. "oprosti, ker te pač ne poznam." sem rekla, in še bolj višje iztegnila roko z mečem. "kdo si?" sem rekla. postava se je zlobno nasmejala. iz glave si je pustila kapuco, da je prosto padla nazaj na hrbet. dih mi je zastal, ko sem zagledala kdo je bil. "ti. kaj počneš tukaj?!" sem jo vprašala. ženska iz mojih sanj, se mi je zopet približala. naredila sem še en korak nazaj, in zabila sem se v mizo. "prišla sem vas ustaviti." je rekla, ter se sprehodila do predalnika s knjigami. prijela je peščeno uro ki je bila na njem, ter se začela igrati z njo. "pri čem točno?" sem jo vprašala in previdno ter počasi spustila meč za par centimetrov. "pred tem da najdete staro ljudstvo, seveda." je rekla ter se preveč sladko nasmehnila. srce mi je začelo hitreje biti. moje dihanje je postalo globje, ter hitrejše. meč v moji roki se je začel tresti. "in seveda, da ti nekaj pokažem." je rekla, ter se mi zelo hitro približala. zgrabila me je za zapestje. začela sem padati v temo, kot se mi je zgodilo že več mesecev nazaj, pri gospe Jane.

*i*znašla sem se zopet v gradu istem kot zadnjič. drsela sem skozi zrak po istem hodniku kot zadnjič. za istimi vrati kot zadnjič sem zdrsnila do ječe številka 5. zdaj sem videla kdo je bil notri. bila je punca. zelo mi je bila znana. nekje sem jo že videla. ne, prepričana sem, da jo poznam. takrat je zamahnila po zraku, ter pred njo se je pokazala meglica. v tej meglici sem zagledala sebe, kako se skrivam v grmu z ostalimi. to se je zgodilo samo nekaj ur nazaj. nato me je nekaj povleklo nazaj, letela sem vzvratno vse nazaj po vseh hodnikih in nazaj v realnost.*i*

ženska me je spustila, ter se zastrmela vame. "kaj delaš z njo?" sem jo vprašala. "zaenkrat je samo moja ujetnica. ampak kmalu bo več kot to. kmalu bo priklicala nekoga, ki ga res potrebujem da dosežem svoje." je rekla, ter se zlobno nasmejala. "a je res ne prepoznaš?" me je vprašala. ko sem odkimala, se je zelo zlobno nasmejala. tisti globoki smeh, ki sem mislila da je možen samo v risankah. "smešno. očitno jo bom lahko bolj izkoristila kot sem mislila da jo bom lahko." je rekla. "ok, kaj misliš s tem. kaj hočeš od nje, in zakaj si prišla sem." sem rekla, ter zopet namerila meč. "oh, kaj hočem od nje boš izvedela kmalu. sem pa sem prišla z razlogom, da sem ti jo pokazala, in da vas ustavim," in to je rekla na tak način, kot da je hotela še nekaj povedati. počakala sem nekaj sekund, ko je dokončala kar je hotela povedat: "tako da vas vse pokončam." takrat je vame naperila roko. hitro sem se sklonila, ravno v trenutku da sem se izognila ognjenemu izstrelku, ter stekla skozi vrata šotora ven.

z mečem v roki sem pohitela, da sem tekla čim dlje od šotora ter globje v gozd. *i*Amaris, zloži moj šotor, in se poberite stran.*i* sem rekla Amaris v mislih. še naprej sem tekla po gozdu, ter se izogibala urokom, ki jih je ženska metala vame. *i*Lessie, vse je pripravljeno. kje si?!*i* je rekel Amarisin glas v moji glavi. *i*poskušam se je rešiti. skrij jih vse. ubit nas hoče.*i* sem rekla, ter še naprej tekala. preskakovala sem kamne, korenine. skrila sem se v lisičji brlog. legla sem na tla, poskusila umiriti svoje srce, svoje dihanje. ostala sem skrita dokler nisem mislila, da je preteklo dosti časa. ko sem plezala ven iz brloga, sem si opraskala ramo na korenini. ko sem prišla iz luknje, ter se razgledala, sem zagledala samo goreča suha drevja. *i*Margo se najbrž meša.*i* sem pomislila, ter si v misli priklicala kako Margo najbrž sedi na tleh ter se drži za glavo, in posluša kričeče rastlinje. moje oči je pritegnilo gibanje v ognju. iz plamenov je prišla ženska, ter se nasmehnila: "lahko bežiš, a ne boš mi zbežala za vedno." v rokah se ji je iskrila rdeča svetloba. naperila jo je proti meni in izstrelila ogenj, a sem hitro mislila, ter se zaščitila z vodo. ko je ženska videla, da ji danes ne bo uspelo se je še zadnjič nasmehnila, ter se spremenila v netopirja ter odletela iz gozda.

odšla sem nazaj do kraja, kjer so bili naši šotori. celo pot sem se držala za rano na rami, ki je neznansko pekla, zraven pa sem gasila majhna žarišča plamenov. malo stran od šotorov, so bili vsi ostali. na pol so še spali, a vsi so bili vidno pretreseni. Amaris je pritekla k meni. "Lessie, vse vredu?" je vprašala. prikimala sem. "čim prej moramo stran od tu. čim prej moramo priti do starih ljudstev." sem rekla, ter se z njo odpravila k skupini. Will je poskrbel za mojo roko. vsi so hoteli vedet kaj se je zgodilo. na hitro sem jim opisala dogajanje. ok, nisem jim glih na hitro opisala. morala sem jim povedati vse kar se dogaja že celo leto. vse od tega kako me nekdo kliče, kako mi je učiteljica Jane pokazala njene spomine, vse moje sanje, in še vse ostalo kar se je dogajalo. in potem še to kar se je zgodilo pol ure nazaj. "poslušajte. spali smo kolikor smo. danes, zdajle nadlajujemo pot, da smo čim hitreje iz tega gozda. da smo čim hitreje spet pod varstvom varuhov." sem jim rekla, ter se vstala. vsi so mi sledili, in začeli smo nočno potovanje. še petindvajset kilometrov smo imeli.

jutri bomo že ven iz gozda.
spet zaščiteni. spet- mogoče- varni.
jutri. če nam bo sploh uspelo priti do jutri.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

upam da vam je všeč. upam da je vse jasno, ker se mi zdi da je tak, preveč nametano skupi.