*i**b*poglavje 19. / polje*b**i*
*i**modra*šestnajsti maj-petek*modra**i*

sonce je vzšlo kakšno uro nazaj. toplo nam je grelo hrbte ko smo leteli na zahod. leteli smo cel dan in celo noč, brez postanka. zdaj je sonce lepo sijalo na gore pred nami. jih barvalo na zlato in zelenkasto modro. najvišji vrhovi so bili prekriti s snegom drugod pa se je razprostirala zelenica. »lepo je kajne?« je rekla Amaris, ki je že od včeraj letela vštric z mano. prikimala sem: »ja, res je.« »smešno, nekaj je tako lepo ampak tako nevarno.« je dodala. zopet sem prikimala. »kdaj se začnemo spuščati?« je vprašala Margo, ki je letela za nama. »če nadaljujemo s to hitrostjo, čez kakšne pol ure.« je odgovorila Amaris, in se ulegla z hrbtom na Nebulosso. pogledala sem nazaj. za mano sta leteli Margo in Marie. potem pa so bili zadaj malo bolj razkropljeni. Will in Sebastian vštric, in potem April in Jack skupaj (iskreno sta ta dva tako cute. iskreno ce se neki ne zgodi med njima…….) in pa še June in Edward.

te pol ure je hitro minilo. na tla smo se spustili na robu nekega gozda. pred nami se je odpiralo dolgo polje koruze na eni strani in pšenice na drugi. na robu gozda smo se pretegnili, odžejali najedli…. z Amethystom sva šla na kratek sprehod, okoli dreves. na enem sva zagledala nekakšen list. ko sem prebrala kaj piše na njem me je kar zmrazilo. na listu je bilo deset kvadratov. v vsakem sta bila dva vprašaja. pod vsakim kvadratom je pisalo ime enega od nas. samo ime. in na dnu papirja je pisalo v rdečih črkah: »pozor. išče se deset otrok in njihovih zmajev. po napadu v mestecu Goldny prejšnji teden, ko so umrli trije nedolžni prebivalci, očividci pravijo da so videli več oseb na delu. pravijo naj bi naokoli streljali uroke, zelene in modre barve. zato kralj in kraljica Zgornjega Dola pozivata naj se kdorkoli ki jih je kje videl oglasi na dvorcu.«

»kaj za vraga je to?« sem vprašala Amethysta, a je samo prhnil kot da bi hotel reči *i*se ti zdi kot da vem kaj je to?*i* list sem še enkrat preletela. na dnu je pisalo: »obrnite za strašansko ponudbo.« list sem obrnila in prebrala to strašansko ponudbo. »pozor pozor. deli se denarna nagrada za srečneža ki bo vsaj enega od teh desetnikov pripeljala na dvor Zgornjega Dola, da se jim sodi. strašanska ponudba.« dvignila sem pogled in se razgledala na okolico. vsako drevo je imelo vsaj en list. »ne ne ne ne……. » sem ponavljala potiho in iz nekaj najbližjih dreves potrgala liste. »Lessie, gremo!!« se je zadrla Amaris. z Amethystom sva stekla nazaj do roba gozda. en list sem si vtaknila v žep hlač, druge pa vrgla v luknjo in jo zalila z vodo.
pot smo nadaljevali peš po poljski poti, ki se je vila med polji. bila je prašnata in vila se je dolge dolge kilometre (ne sej ne. preveč časa preživljam z April očitno….). bilo je vroče. zeloooo vroče. gore so se zdele blizu a še vseeno zelo daleč. nekje ko je minila kakšna ura hoje, sem nekaj zaslišala. »alo, mal se ustavite, pa bodte tiho za minutko.« sem rekla vsem. poslušala sem s svojim mačjim sluhom. nekaj sto metrov za nami sem slišala žvižganje, zvoke konjskih kopit in zvok lesenih koles.


»mislim, da se moramo skrit v koruzo. vsi. in to kr takoj.« sem rekla in skočila v polje koruze. na srečo so mi vsi sledili. ležali smo v koruzi, in se skrivali že kakšno minuto. »Lessie, kaj se do-» je hotela reči April ampak sem ji pokrila usta in pokazala na poljsko pot po kateri smo hodili še minuto prej. mimo je pripeljal voz, ki ga je vlekel visok črn konj. na vozu je sedel palček z palčico. visoka sta bila kakšen meter, oba pa sta imela lase korenčkove barve, in nosove privihane navzgor. palček si je nekaj požvižgaval, palčica pa mu je rekla naj že neha. »o moja draga Renna. ko bova dobila tolikšne kupe sonc, ohohohooooo, veš kako bova bogata. potlej bom lahko žvižgal kolikor bom hotel, ker bova imela veliko hišo, in eno sobo bom dal narediti samo za moje žvižganje, da ne bom motil tebe. ohohoho, veš koliko bova bogata……« je rekel palček in si pomel roke. »nič ne bo iz tega dragi. kje boš našel te mulce? najbrž so zdaj že v drugi deželi. če so bili prejšnji teden v Goldnyu, so zdaj že najbrž na drugi strani zakletega morja. ne boš jih več našel.« mu je rekla palčica-Renna. *i*»kaj je to? o čem se pogovarjata?«*i*me je v mislih vprašala Amaris. *i*»potem ti povem. nekaj sem našla prej.«*i* sem ji odgovorila v mislih. »oh, draga, saj nihče niti ne ve kako izgledajo. samo poiskati morava nekega vilinca z zmajem, in ga pripeljati na dvor. kdo bo vedel da ni pravi?« je rekel palček. z ženo sta se odpeljala naprej po prašni poti.

po tistem ko sta se odpeljala smo se še nekaj časa skrivali travi, potem ko pa smo bili prepričani da nas ne bosta več videla pa smo prišli iz skrivališča. »kaj je bilo to?« je vprašala Amaris. iz žepa sem potegnila zmučkan papir / oglas. dala sem ga Amaris da ga prebere naglas. ko ga je prebrala g je še enkrat preletela z očmi. »po vseh drevesih v gozdu so bili polepljeni. prepričana sem, da govori o nas.« sem rekla. »ampak to ne dela smisla. pred enim tednom smo še bili na šoli.« je rekel Sebastian ki je stopil naprej. »saj. točno tako. ampak zdi se mi da je za tem Virelda. tista zmešana baba, ki nas je hotela ubit zadnjič?« sem rekla. »no kdorkoli je za tem, nam je samo otežil pot. saj ste slišali. palčka sta se pogovarjala o sončevi nagradi. če imam prav je to denarna valuta? no kakorkoli, z zmaji ne boo več mogli potovati. kdorkoli ki ima moči in zmaja bo zdaj v nevarnosti. pa še če bomo potovali v skupini desetih….. jao… ne smemo se ločit ker bo nevarno, ampak ne smemo potovati v tako veliki skupini….« je rekla Amaris in razmišljala. »eh, kakorkoli je, bo samo še hujše. najboljše da samo potujemo v celi skupini, a čim tišje. tako bomo slišali če se nam bo kdo približeval da se bomo samo skrili v polje.« je naposled rekla Margo. Amaris je prikimala: »ja tako bo najboljše. Lessie, ti pojdi zadnja, da boš slišala če se nam kdo od zadaj približuje, jaz pa bo od spredaj poslušala. čim hitreje bomo prišli do mesta pod goro, čim bolje bo.« in tako smo spet začeli pot. Amaris spredaj, jaz zadaj. zraven mene je hodila June, pred nama pa Amethyst in Azuri.

pot se je kar vila, a vsaj nismo se rabili skrivat. sonce je kar žgalo, in niti en oblaček ni bil na nebu. nad nami je non stop letela neka ptica - najbrž je iskala miši v polju? gore so bile dosti bližje, in tudi polje se je počasi začelo končevati. zdaj je bil samo nek travnik z drevesi tu in tam, tako da je bilo vsaj nekaj sence.

po dolgem času hoje, smo prišli do manjše reke. čez njo se je vil kamnit most, na vsaki strani reke dva stebra na njih pa kamniti kipi v obliki gorske koze. cele so bile iz sivega kamna, razen rogovi, ki so bili iz brona. pred mostom smo se ustavili da naredimo plan.

»kako bomo zdaj prišli notri? in kaj bomo naredili z zmaji?« je vprašala Marie. »torej notri bomo šli skozi vrata, kot normalni prebivalci, ali pa trgovci. tuki mam obleke, ki se nekako zlivajo z oblačili prebivalcev tega mesta.« je rekla Amaris in iz torbe povlekla kup oblačil. vsakemu je dela nekaj, in rekla naj si samo povlečemo čez oblačila ki jih že imamo gor na sebi. jaz sem dobila obleko do tal (ravno toliko da je pokrila moje čevlje, ne pa da se je vlekla po tleh), z dolgimi rokavi (že samo da sem jo pogledalo mi je bilo vroče) v rdeči barvi. medtem ko smo vsi nase vlekli ta oblačila je Amaris dokončala plan: »torej, čim bolj se zlijemo z okolico. vsak si naj skrije orožje, tako da bo neopazno a ga lahko vseeno na hitro potegne na plan če bi bilo treba.« je rekla, in še nase začela vleči obleko, zelene barve. »držite se čim bolj narazen, in ne zbujajte pozornosti. in na vsake toliko ko boste šli mimo kakšnega trgovca se delajte kot da ste zainteresirani.« nato se je obrnila k zmajem.

»glede njih,…. ne vem kaj bi lahko. obstaja možnost da se preplazijo okoli obzidja, ampak velika možnost je da bi jih kdo videl. leteti ne smejo, ker jih bodo sestrelili, sploh zdaj ko se je par mest stran zgodil umor…. ima kdo kakšno idejo?« je vprašala Amaris. najprej ni nihče spregovoril, potem pa je Marie nekaj predlagala: »zmaji so mi rekli, da obstaja neka moč, ki jih lahko pomanjša, da so veliki za dragulj dovolj velik za verižico. pravijo da lahko poskusijo, ampak da niso prepričani če deluje.« »omg, to je super ideja. poskusite.« je rekla Amaris in se obrnila k zmajem. ti so se postavili v krog, dali glave skupaj in po dolgih desetih sekundah so se začeli svetiti. mešane barve, a večinoma bele. po parih sekundah svetlikanja je do vsakega od nas prilebdel en dragulj, barve naših zmajev. »a je to sploh varno?« je vprašala June. »pravijo da ja.« je rekla Marie. »čakaj, še kar se lahko pogovarjaš z njimi? to je super!« je rekla April in si hitela zavezovati dragulj krvavo rdeče barve na verižico. »ja, ampak tega ne bomo uporabljali velikokrat. samo za nujne primere kot je ta.« je rekla Amaris, in si še svoj dragulj privezala na verižico.

»no, če smo vsi pripravljeni,« sem rekla, in pogledala vsakega od nas. vse punce smo imele podobne obleke, fantje pa neka čudna oblačila, ki so izgledala tak kot od Robin Hooda. »lahko gremo v mesto.«

odšli smo po parih. da ne bi bilo preveč čudno zakaj kar naenkrat deset oseb vstopa v mesto. jaz in June sva šli zadnji. »to bo še zabavno.« je zamrmrala June, ko sva stopali čez most. »ja res bo.« držali sva se pod roko, jaz sem v prosti roki držala še rože, »ki sva jih z June šli ven nabirat.« seveda samo pod pretvezo če naju kdo vpraša kam sva šli.

prišli sva do obzidja brez vrat (no vrata so bila na stežaj odprta, tako da so izgledala kot da jih sploh ni). na oboku nad vrati so stale še tri koze, iz kamna tako kot prej na stebrih na mostu. vmes med prvo drugo in tretjo kozo je bilo na kamen napisano: R. O. K. A. N. Y. tri črke med vsako kozo. »no, dobrodošla v Rokany, June.« sem se pohecala. in sva stopili skozi vrata.