Hejla!
Jej spet novi del! Upam da vam bo všeč
luv u all
Ananas:pineapple:


Medtem ko sem hodila ob Kaju, sem čutila, kako mi srce divje bije, a ne zaradi napora hoje, temveč zaradi nečesa drugega, nekaj neznanega in hkrati zelo močnega. Bil je tukaj, zraven mene, in vse skupaj je delovalo tako... nerodno, a hkrati prav čarobno. Njegov pogled me je večkrat ujame, kot da me želi nečesa vprašati, pa ni vedel kako začeti. Jaz pa sem se trudila ostati mirna, a v meni je vrelo mešanica vznemirjenja, strahu, neznanosti in upanja.
Pomislila sem, kako redko se mi zgodi, da sem ob nekom tako sproščena in hkrati tako pozorna na vsak njegov gib, na vsak njegov nasmeh. Včasih se mi je zdelo, da moram biti močna in ne pokazati preveč svojih občutkov, a zdaj, tukaj, na tem mostu, sem si dovolila biti malo ranljiva. Mogoče je to tisti pravi trenutek, ko lahko spustim malo obrambo.
Spomnila sem se, kako sem se pred dnevi na treningu trudila izraziti vse skozi ples svoja čustva, misli, vse, kar sem nosila v sebi. In zdaj, ko sem ob njem, se mi je zdelo, da ni potrebno nič več reči z besedami. Vse, kar čutim, govori skozi tišino med nama.
Hkrati sem se spraševala, kaj on misli o meni. Je mogoče opazil, kako se v meni vse pretrese vsakič, ko se njegove oči za hip srečajo z mojimi? Ali pa sem samo jaz tista, ki si nekaj vtika? Želela sem si, da bi mu lahko povedala, da mi je všeč da me je že od prvega pogleda nekako prevzel a hkrati sem se bala, da bi me narobe razumel ali da bi se stvari zapletle.
Ura je bila že skoraj devet, a jaz bi lahko ostala tukaj še dolgo. Po tihem sem upala, da se ta trenutek ne bo nikoli končal, da bi lahko vedno znova občutila to mešanico nežnosti in vznemirjenja, ki jo je prinesel ta večer.
In potem sem si rekla, da je prav, da se prepustim temu včasih moraš tvegati, pokazati sebe, tudi če je to strašljivo. Morda je to začetek nečesa novega, nekaj, kar bo vredno vseh strahov in negotovosti.
Z nasmeškom sem pogledala proti Kaju in si zaželela, da bi ta večer trajal večno.
Ko sva končala sprehod in se počasi bližala baletni šoli, sem začela čutiti rahlo nervozo. Morda zato, ker se je večer iztekel, morda zato, ker nisem vedela, kako naj se poslovim. Kai je hodil ob meni z lahkotnim nasmehom, včasih me je pogledal, kot da bi hotel povedati še kaj, pa je ostal tiho.
“Tu sem,” je rekel, ko sva stopila pred vhod baletne šole. Svetloba iz notranjosti je prijetno sijala skozi okna in ustvarjala občutek domačnosti, ki me je vedno pomiril.
Obrnila sem se proti njemu. “Hvala za danes,” sem rekla tiho, a iskreno. Nisem vedela, če naj ga objamem ali samo pobožam po roki, zato sem samo stisnila roke v žep.
Kai se je nasmehnil, malo nagajalno, kot da nekaj pripravlja. “Veš, lahko bi še kdaj ponovila,” je rekel in me pogledal s tistim njegovim pogledom, ki je mešal toplino in nekaj neizrečenega.
Nisem mogla zadržati nasmeha. “Vsekakor,” sem rekla in začutila, kako se mi srce še vedno rahlo trese.
“Lahko grem zate vedno, če hočeš,” je dodal in počasi se je nagnil, da bi mi tiho zašepetal: “Samo reci.”
Stala sem tam, pod lučmi pred šolo, in v tistem trenutku je bilo vse tako preprosto in lepo. Kot da svet okoli naju obstaja samo zato, da nama da ta majhen, popoln trenutek.
“Lahko,” sem mu na koncu rekla, preden sva se počasi poslovila. S pogledom sem mu obljubila, da to ni zadnjič.
In ko sem vstopila v baletno šolo, sem čutila, da sem nekaj izgubila strah, dvome in nekaj pridobila: upanje.