Hejla!
Spet nov del! Upam da vam bo všeč!
luv u all
Ananas:pineapple:


Stopila sem v sobo, kjer so že sedele Maya, Camille in Zoe, s kavči zložene blazine in kupi grickalic na mizi. Ko so me videle, so takoj začele s tistimi radovednimi pogledi, ki so pomenili samo eno stvar pripravite se na poplavo vprašanj.
“Hej, kako je bilo z Kaiem?!” je takoj izstrelila Maya, medtem ko se je Zoe nasmehnila in prikimavala, kot da si želi slišati vsak detajl.
“Ja, povej vse!” je dodala Camille, ki je že odprla vrečko s čipsom in čakala na dober gossip.
Nasmehnila sem se in se sesedla na rob postelje. “Ma, ni bilo nič posebnega,” sem začela, a v resnici sem se komaj držala, da jim ne povem vsake podrobnosti.
Zoe je takoj stisnila oči in se nasmehnila: “Ne laži, Tjaša, videli smo, kako te je pogledal. Povej!”
Prikimala sem, še vedno rahlo zardela, in začela razlagati, kako sva šla na večerjo, potem sprehod, kako je bil sproščen in kako mi je bilo lepo. Ne moreš verjeti, kako sem bila vesela, da imam prijateljice, ki me bodo takoj razumele in ne bodo obsojale.
“Joj, kako luštno!” je vzkliknila Maya in si že predstavljala, kako bo Kai očaral vse.
“No, ne pretiravajmo,” sem se nasmehnila. “Še nič ni odločeno, samo zmenila sva se, da greva ven.”
“Pa to je že nekaj!” je rekla Camille in pogledala Zoe. “To je že začetek, kajne?”
V sobi je zavladal tisti mehak smeh, prijeten občutek, da smo tukaj samo mi, brez skrbi, brez stresa.
“Girls night,” sem rekla in dvignila kozarec s sokom.
“Na zdravje,” so odgovorile in z mano nazdravile.
Tisti večer smo se smejale, delile skrivnosti in načrte in za trenutek sem pozabila na vse skrbi. Ker včasih so najboljši trenutki tisti, ki jih preživiš z ljudmi, ki te zares poznajo.

Ponovno je prišel ponedeljek, tisti dan, ko običajno objavijo rezultate avdicij. V šoli je bil nekakšen rahli nemir, vsi so šepetali in se spraševali, kdo je dobil katero vlogo. Jaz sem poskušala ostati mirna, a v sebi sem čutila mešanico vznemirjenja in nervoze.
Ko so na oglasni deski končno prilepili seznam, sem počasi stopila tja. Srce mi je bilo kot boben v prsih. In tam, jasno in velike črke moje ime ob strani “Solo”. Nisem mogla verjeti, da je res!
Ob meni sta stali Camille in Zoe, ki sta prav tako dobili vloge, za katere sta se prijavili. Camille je dobila glavno točko, Zoe pa svojo stransko vlogo. Vsi smo se nasmehnili drug drugemu, zadovoljni in malo ponosni.
Nisem mogla skriti nasmeha, ko sem pomislila, kako se bo vse skupaj razvilo. Ta solo je zame nekaj posebnega priložnost, da pokažem vse, kar znam in čutim skozi ples.
Maya se ni prijavila, ampak sem vedela, da bo še vedno tukaj, da nas bo podpirala.
Vse se je začelo z majhnimi koraki, a zdaj je bil čas, da stopim na oder in dam vse od sebe. Čas je bil, da pokažem, kdo sem.

Po objavi rezultatov se je zame začel nov, naporen, a hkrati vznemirljiv čas. Priprave na predstavo so bile v polnem teku, in profesorica Hamsley ni dopuščala nobenih popuščanj. Vsak dan smo imeli vaje, več ur skupaj, kjer smo urili vsak gib, vsak detajl nastopa.
Prvi dan po objavi sem se zbrala z ostalimi, ki smo dobili svoje vloge, v plesni dvorani, ki je dišala po lesenem parketu in športnih copatih. Profesorica Hamsley je že stala pred nami, s strogim, a hkrati spodbudnim izrazom na obrazu. "Danes bomo začeli s sestavljanjem koreografije. Želim, da se osredotočite na vsako gibanje, na vsak premik telesa," je rekla.
Začeli smo z ogrevanjem raztezali smo mišice, delali vaje za gibljivost, kondicijo in moč. Profesorica je pazila na vsako našo držo, popravljala napačne položaje, opozarjala na napake. "Gib mora biti čist in natančen. Telo mora govoriti namesto vas," je poudarila.
Nato smo začeli z učenjem koreografije. Profesorica Hamsley je vsak gib razložila do potankosti od položaja rok, kota glave, vse do pritiska stopala ob tla. Ni bilo prostora za površnost. Sama koreografija je bila zahtevna, polna hitrih prehodov in nežnih detajlov, ki so pomenili čustva, zgodbo.
Jaz sem kot solistka imela svoj del, ki je bil še posebej intenziven. Na začetku sem se počutila rahlo negotovo, vse se je zdelo preveč zapleteno. A profesorica ni bila niti malo prizanesljiva. “Ples mora biti zate govor, ne pa le gibanje. Ne pozabi na občutke,” me je opomnila. Spet in spet smo ponavljali enega po enega gib, dokler niso postali del mene, kot bi bili naravni.
Vsak dan je bil drugačen, a vedno poln dela. Profesorica Hamsley nas je spodbujala, da ne obupamo, tudi če nam je bilo težko. Včasih je predlagala, da z zaprtimi očmi začutimo glasbo in pustimo, da se telo svobodno giblje. “Ples brez čustev je kot prazna pesem,” je rekla.
Med treningi smo imeli tudi krajše odmore, ko smo sedeli ob robu dvorane, klepetali, delili utrujenost in veselje. Punce so bile super podpora Camille je s svojo mirno energijo pomagala, Zoe je vedno imela kakšno zabavno anekdoto, da smo se malce sprostili.
Ob večerih, ko sem se vračala domov, sem si pogosto ponavljala gibe in poskušala razumeti, kaj mi želi ples povedati. Včasih sem bila tako utrujena, da sem komaj še gledala v zvezek, kamor sem si zapisovala koreografske napotke, a vseeno sem vedela, da je to nekaj, kar hočem dati iz sebe.
Profesorica Hamsley je bila stroga, a pravična. Čutila sem, da verjame v nas in v naš potencial. In ravno to me je držalo pokonci, tudi takrat, ko sem dvomila vase.
Vsak dan sem bila bližje temu, da stopim na oder in povem svojo zgodbo skozi gib. In čeprav je bilo včasih težko, sem vedela, da je vsak kapljica truda vredna, čeprav samo zato, da lahko začutim tisti pravi plesni trenutek.