Hejla!!!!
Nov delček sem glihkar objavila! Upam da vam bo všeč!
luv u all
Ananas:pineapple:


Ko smo prišle do pisarne se je pojavil Alexander Moreau Artistic Director – Royal Dance Theatre. Jaz sem ga opazila takoj, ker ni bil navaden učitelj ali profesor. Bil je drugačen nekako svež, samozavesten, z iskrico v očeh, kot da pozna skrivnost, ki je mi še ne. Pisarna je bila majhna, a s stenskimi ogledali in nekaj plesnimi pripomočki v kotu, kar je že dajalo nek poseben občutek. Alexander je stopil pred nas in začel:
“Vidim v vas nekaj posebnega. Talente, ki jih ni mogoče naučiti, ampak jih je treba imeti v sebi. In prav zato sem tukaj.” Pogledal nas je vsakogar posebej in njegovi oči so bile resnične, iskrene.
“Želim vas povabiti, da se pridružite mojemu baletnemu klubu. Tam boste plesali ob boku profesionalcev, trenirali boste z najboljšimi in imeli priložnost, da resnično zasijete. Vendar pa morate najprej opraviti avdicijo.”
Vsa sem začutila mešanico navdušenja in strahu. Baletni klub profesionalcev? To je bilo nekaj, kar sem si že dolgo želela, a hkrati me je bilo strah, da ne bom dovolj dobra.
Alexander je nadaljeval: “Avdicija bo v prihodnjem tednu. Pripravite se najbolje, kot zmorete. Ta priložnost ni za vsakogar.”
Zoe je pogledala mene in Aneso, Anesa pa je rahlo stisnila roke. Vsi smo vedeli, da nas čaka nekaj velikega, nekaj, kar lahko spremeni vse.
Ko sem se vrnila nazaj k prijateljicam, sem čutila, kako mi srce razbija od navdušenja in nervoze. Kaj, če ne bom uspela? Ampak nekaj v meni je tudi hkrati vedelo, da bom dala vse od sebe.

Teden pred avdicijo je bil naporen, a poln energije in predanosti. Zoe, Anesa in jaz smo se vsak dan po pouku dobivale v plesni dvorani, kjer smo urile vsak gib, vsak obrat, vsako držo. Profesorica Hamsley nam je dala jasno vedeti, da avdicija ne bo lahka, zato smo morale biti popolnoma pripravljene.
Vsak trening je bil intenziven ponavljale smo zahtevne koreografije, izpopolnjevale tehniko in poskušale ujeti tisto pravo čustveno noto, ki jo je ples moral izražati. Večer smo pogosto zaključile s skupnimi pogovori o tem, kaj nas žene naprej, in s spodbujanjem ena druge, da ne odnehamo.
Med treningi je bila energija napeta, a hkrati polna prijateljstva in razumevanja. Vse smo vedele, da ta avdicija pomeni veliko več kot le nastop je priložnost, ki bi lahko spremenila naše življenje. Vsaka minuta vadbe je bila korak bližje sanjam.

Ko sem jih zagledala v dvorani, mi je srce poskočilo. Mama, oče, Anja in Lenča skoraj leto dni jih nisem videla na kupu. Anja me je zagledala prva in takoj stekla proti meni, z objemom, ki je segel globoko v srce. Lenča je za njo veselo skaakala, kot da bi hotela povedati, da je manjkal vsak njihov objem.
Mama in oče sta prišla počasi, a s toplim nasmehom, ki je odražal vso ljubezen in ponos. Mama mi je nežno stisnila roko, oče pa mi je pogledal v oči in rekel: "Tjaša, ponosen sem nate."
V tistem trenutku so vse skrbi izginile. Po dolgem času smo bili spet skupaj, v tej mali sobi polni pričakovanj in upanja. Govorili smo o vsem, kar se je zgodilo vmes o majhnih zmagah in velikih, o smehu, ki smo ga pogrešali, in o sanjah, ki jih še vedno nosimo.
Bilo je kot vrnitev domov. Počutila sem se ljubljeno, močno in pripravljeno na vse, kar pride. Ta večer, poln topline in objemov, sem vedela, da nisem sama.