"Si dobra ali slaba v tem svetu?" Je vprašala in noge so ji bingljale čez ograjo mosta.
Nasmehnila sem se in skomignila. "Naoki če bi vedela ti bi odgovorila a ne vem. Te kot Hadovo hči to naredi dobro ali slabo? Te to naredi tujca živim al znanca mrtvim ali oboje? "
Naoki se je široko nasmehnila. "Bi enkrat nehala s temi filozofskimi vprašanji El diablo?" Hudič. Priimek opisa ali le naključje.
Vstala sem se in vdihnila topel večerni zrak. "Naoki greva. Čez en teden začenjamo s taborom. Čas bo da se pripravimo, da ne bo tako kot lani."
Naoki je noge potegnila iz rež ograje in objela kolena. "Res moram že iti? Veliko ljubše mi je biti tukaj kot tam z NJIMI." Njimi je izpljunila s sovraštvom in gnusom. Moji prijatelji, sodelavci so se ji gnusili in nisem ji zamerila. Mitchell je bil prav nadležen. A ostali ne.
"Zakaj jih tako sovražiš Na? Nič ti niso naredili in nič ti nočejo."
"To je problem," je vzdihnila. "Nič nočejo z mano."
"Prišla si pred dvema mesecema. kmalu se bodo ogreli zate. Ne skrbi," sem rekla z nasmehom in ji podala roko.
"Kaj pa če se ne bodo?" Je vprašala in prijela mojo iztegnjeno roko.
"Potem jih bom dala jesti Cerebusu," sem odvrnila in jo potegnila na noge.