Griva mu je plapolala v divjiem vetru. Čeprav je pihalo močno, je bil veter topel, ni me zeblo. Pogledal me je. Zazrla sem se mu globoko v oči, nekaj sem zaznala. Strah? Nekaj je bilo... Pa nisem prepričana kaj. Bil je prelep žrebec, s peščeno rjavo dlako in kot noč črno grivo in rep. Kaj počne tukaj? Ampak, zaradi česarkoli že je prišel, moram mu pomagati. Počasi sem se mu približala. Pogledal me je z rahlo priprtimi očmi. Ve kaj čutim? Začutila sem toploto, ko se me je dotaknil. Zakaj je tu? Ve kaj razmišljam? Kot, da bi to res vedel, je z glavo nekako pomignil proti pašniku. Zakaj na pašnik, trave je dovolj. "Ne razumem," sem v mislih dejala. Obrnil se je, ter odšel proti travniku. Pa še ni ustavil tam, šel je naravnost v hlev. Čakaj malo... Takrat sem zagledala konjski tovornjak, ki se je peljal mimo naše hiše po makadamski cesti. Ko je peljal mimo je žrebca spreletel drget po vsem telesu. Takrat sem spoznala. Njega iščejo! In on se jih boji. V trenutku sem se odločila ukrepati. Zaklenila sem ga v boks. Dala sem mu seno in otrobe, da se je najedel. Nato sem cel boks prekrila z odejami in rjuhami, da je bil čisto skrit.
"Počakaj me, takoj se vrnem."
Sem mu dejala, ter stekla v hišo. Šla sem k očetu in mu vse razložila.
"Hm... Pokaži mi tega žrebca, treba bo nekaj storiti."
Je dejal. Stekel je za mano v hlev, kjer je stal konj. Že vem, kako mu bo ime. Spirit! Pristaja mu. Ko je prišel v boks oče je začel Spirit prestrašeno brcati okoli. Stopila sem do njega.
"Hej, mirno. Vse bo v redu, oče ti bo pomagal Spirit. Ne skrbi, pomagal bo."
Sem mu nežno prigovarjala, dokler se ni umiril in pustil, da je oče stopil v boks. Pregledal ga je. Na njegovi mehki dlaki, se je opazila že posušene in strjene krvi. Kri?
"Em... Oči, vidiš kri?"
"Mhm, vidim. Najbrž je pobegnil pred tistim kombijem, najbrž so notri njegovi lastniki. Očitno grdo ravnajo z njim..."
Se je očka zamislil. Skrbelo ne je za tega lepotca, ki je stal pred menoj. Bomo lahko poskrbeli zanj?
"Hanna, tako sem se odločil. Sedaj bo v našem hlevu. Če boš še kaj opazila ta kombi ali tovornjak ali karkoli že je to, mi takoj povej! Žrebca moramo zaščititi."
Mi je rekel. Prav, vse je prav, samo da bo Spirit na varnem. Ob vsem tem pa sem čisto pozabila koliko je ura.
"Aaaaa, ne, ura je že skoraj osem!!! Oči, takoj moram v šolo! Adijo, se vidimo!"
Sem zavpila, stekla po torbo, nato pa v šolo. Upam, da ne bom spet zamudila, če spet zamudim, matematkarca ne bo najbolj zadovoljna.


*i*omggg, nov del guys<333 upam, da vam je všeč, pa da niste razočarani... hahah:) no, naslednji del bo najbrž v torek ali pa v pondelk, kokr bom uspela<3 lep vikendd mejte pooks:hugging:*i*