Začudeno sem gledala Skipa. Bilo je zelo zgodaj, zato sem počasi vstala iz postelje. Skip je nestrpno lajal in gledal skozi okno. Kaj mu je? Nikoli, res nikoli ni takšen. Stopila sem do okna in se zazrla skozenj. Široko sem odprla oči, ter pomežiknila. Še vedno je bila pod menoj enaka podoba. Rahlo sem se uščipnila v lice. Še vedno enako podoba. Zdaj sem končno ugotovila, da ne sanjam. To, kar je bilo zunaj je bilo resnično.
Nase sem v trenutku vrgla kratke hlače in majico, zunaj je bilo toplo. Nogavice sem si obuvala medtem, ko sem tekla po stopnicah navzdol. Nataknila sem si čevlje in stekla za hišo na travo. Še vedno je bil tam v vsej svoji veličini. Kaj počne tu, pred našo hišo?
Ko sem stopila še korak naprej, sva si zrla iz oči v oči. Skip ni prišel za mano, očitno je vedel, da morava to urediti sama.


*i*sory za kratek del, to je zato, da boste bolj v pričakovanju:) omggg, ratal mi je napisat dvajsti del<3. guysss to je dvajseti del moje zgodbeeee!!! hvala, res hvala vsem, ki redno berete, spemljate in komentirate<33. sploh pa hvala tebi larči, snoopy in pa lunci ter uni, ki komentirajo skoraj vsak del<3. hvala vsem, ly:hugging:*i*