PisalnicaGimnazijka detektivka, 18. del
6
1. DECEMBER (PO ŠOLI)
"Nimaš partnerja?"
Rahlo prestrašeno se ozrem v mlad obraz plesne učiteljice Kiere.
"Em ... ne," odvrnem v upanju, da ne bo drezala vame. Res bi bilo nerodno, če bi ji razlagala to, kako sem edino dekle, ki jo fant ni povabil na maturantski ples. Stavim, da bi bilo tudi vam zelo nerodno.
"Potem imaš srečo! Nekdo drug prav tako nima partnerja," vzklikne in se mi nasmeje. Nato prikliče Lucasa, ki sam stoji v kotu telovadnice. "Prepričana sem, da se bosta ujela," pove, ko moj bodoči soplesalec pride bližje, in nato steče proti računalniku.
"No, živjo," pozdravim Lucasa. V bistvu je bilo kar ... nerodno. Mislim, moj osumljenec je. Ampak zgleda, da bom mogla biti z njim.
Moj soplesalec končno dvigne glavo in me pogleda s kristalno modrimi očmi. Nikoli si nisem mislila, da ima tako lepe oči. Mislim, kako bi pa lahko? Saj je vedno sam!
"Živjo," po tiho odvrne.
"Fantje, eno roko dajte na bok, drugo pa ponudite dekletu!" v mikrofon zakriči Kiera. "Dekleta, eno roko na ramo, drugo pa na fantovo iztegnjeno roko!"
In tako smo začeli plesati. Korake smo vedeli že od prej, saj smo dva tedna plesali vsak sam. Danes smo bili tako prvič v parih.
In izšlo se je kar v redu. Lucas je namreč kar dober plesalec. Njegovi koraki so ustrezno dolgi, premika se počasi in gleda me v oči, ne v tla, kakor to mene občasno zamika.
A ne glede na to mi je ves čas med plesanjem šlo po glavi le eno — je morilec ali ne. Za trenutek sem dobila idejo, in sicer da bi ga vprašala po videu. Vendar iz te moke ni bilo kruha, saj sem bila preveč sramežljiva. Kaj če bi ga prizadelo? Kaj če bo vprašanje dojel kot nesramno? Ne, tega res nočem.
"V kaj si tako zatopljena?" me nenadoma vpraša sredi zadnjega obrata. Sem res tako očitna?
"Oh, samo poskušam se spomniti, če sem obkrožila pravilni odgovor pri zgodovini," se zlažem. Ne morem mu povedati resnice, kajne?
"Vsi dobro, le Herriet primi Dylana višje!" uro zaključi Kiera in vsi stečemo na kosilo.
"Nimaš partnerja?"
Rahlo prestrašeno se ozrem v mlad obraz plesne učiteljice Kiere.
"Em ... ne," odvrnem v upanju, da ne bo drezala vame. Res bi bilo nerodno, če bi ji razlagala to, kako sem edino dekle, ki jo fant ni povabil na maturantski ples. Stavim, da bi bilo tudi vam zelo nerodno.
"Potem imaš srečo! Nekdo drug prav tako nima partnerja," vzklikne in se mi nasmeje. Nato prikliče Lucasa, ki sam stoji v kotu telovadnice. "Prepričana sem, da se bosta ujela," pove, ko moj bodoči soplesalec pride bližje, in nato steče proti računalniku.
"No, živjo," pozdravim Lucasa. V bistvu je bilo kar ... nerodno. Mislim, moj osumljenec je. Ampak zgleda, da bom mogla biti z njim.
Moj soplesalec končno dvigne glavo in me pogleda s kristalno modrimi očmi. Nikoli si nisem mislila, da ima tako lepe oči. Mislim, kako bi pa lahko? Saj je vedno sam!
"Živjo," po tiho odvrne.
"Fantje, eno roko dajte na bok, drugo pa ponudite dekletu!" v mikrofon zakriči Kiera. "Dekleta, eno roko na ramo, drugo pa na fantovo iztegnjeno roko!"
In tako smo začeli plesati. Korake smo vedeli že od prej, saj smo dva tedna plesali vsak sam. Danes smo bili tako prvič v parih.
In izšlo se je kar v redu. Lucas je namreč kar dober plesalec. Njegovi koraki so ustrezno dolgi, premika se počasi in gleda me v oči, ne v tla, kakor to mene občasno zamika.
A ne glede na to mi je ves čas med plesanjem šlo po glavi le eno — je morilec ali ne. Za trenutek sem dobila idejo, in sicer da bi ga vprašala po videu. Vendar iz te moke ni bilo kruha, saj sem bila preveč sramežljiva. Kaj če bi ga prizadelo? Kaj če bo vprašanje dojel kot nesramno? Ne, tega res nočem.
"V kaj si tako zatopljena?" me nenadoma vpraša sredi zadnjega obrata. Sem res tako očitna?
"Oh, samo poskušam se spomniti, če sem obkrožila pravilni odgovor pri zgodovini," se zlažem. Ne morem mu povedati resnice, kajne?
"Vsi dobro, le Herriet primi Dylana višje!" uro zaključi Kiera in vsi stečemo na kosilo.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
