18. NOVEMBER 2021 (ZVEČER)
"Eleanor!"
Zares počasi odprem oči in vame posijejo sončni žarki, ki prihajajo iz okna. Nato zagledam Quennijine goste temno rjave lase.
"Koliko je ura?" vprašam, medtem ko zazeham in raztegnem roke, kar je del moje jutranje rutine.
"Že deset je!" vzklikne Quennie in me nekoliko jezno pogleda s široko odprtimi sivimi očmi.
"Saj je sobota, Quennie!" ogorčeno odvrnem. Da ne bo pomote - ponavadi ne vstanem tako pozno. A če sem imela prejšnji večer zares dolgo rojstnodnevno zabavo, res ne morete pričakovati, da bom vstala, preden bo petelin zapel jutranjo godbo.
"Vem, Eleanor, ampak danes si mi obljubila, da boš z mano počistila vse od zabave. Saj veš, koliko je tega." To je res. Quennie je imela srečo, da njena starša nista bila doma, če ne bi pospravljali takoj, ko se je zabava končala. Tako smo pospravljanje preložili na danes in jaz sem zato prespala tu.
"Že grem!" rečem, vstanem iz postelje, vzamem oblačila in se odpravim proti kopalnici.
Pogledam se v majhno ogledalo na steni. Oči se mi še niso popolnoma odprle, zato vidim zamegljeno podobo sebe. Kakorkoli, saj sem zjutraj tako ali tako videti kot ptičje strašilo iz *i*Čarovnika iz Oza*i*.
Vzamem krtačo in si začnem krtačiti moje goste rdeče kodre. Ko sem bila majhna, so se vsi spraševali, od koga sem podedovala rdečo barvo in predvsem kodrasto strukturo las. Nobeden od mojih sorodnikov namreč nima kodrov, kaj šele rdečih las. A ko sem bila stara deset, sem začela to sama raziskovati. Brskala sem po najstarejših slikah, ki jih imamo v stanovanju, in tiste, ki jih hrani babica. In ugotovila sem! Teta mojega pradedka je imela take rdeče kodre, kot jih imam jaz. Bila sem res ponosna nase, da sem rešila to uganko ...
"Kaj delaš tako dolgo v kopalnici? Čim prej se morava lotiti pospravljanja!" me prekine Quennie sredi sanjarjenja.
"Že grem!" zavpijem in se pripravim, da me bo spet bolela roka od metle. No, vsaj s Quennie lahko vmes malo poklepetam.