15. DECEMBER 2021 (PRI LUCASU IN V GIMNAZIJI)
"Poglejte!" zakliče svetlolasa dijakinja s preveliko uniformo. "Tam je morilec Vicky Grey — tiste predsednice dijaške skupnosti!"
V istem trenutku se gruča gimnazijcev spravi na Lucasa, ki je takrat vstopil v gimnazijsko avlo.
"Zakaj si jo umoril?" vzklikne množica visokih fantov.
"Ti je kaj slabo zdaj, ko je mrtva in ko veš, da je mrtva zaradi tebe?" je kričala brezhibno urejena gimnazijka.
"Si boš lahko odpustil kaj takega, kot je umor?" je kričala skupina temnolasih deklet z odprtimi usti.
Lucas hitro dvigne glave iz vzglavnika in prižge luč. Nato se zave, da so ga preganjale le sanje.
*
Lucas za seboj zapre vrata učilnice za biologijo in začne hoditi po hodniku. Pri tem ga na vsakemu koraku spremljajo pogledi njegovih sošolcev.
Težko si je predstavljati, kako kaj takega vpliva na človeka. Lucas se je počutil na primer kot riba na suhem ali kot največji zlobnež na svetu. Vsak pogled je ta nelagodna občutka naredil še močnejša. In s tako stvarjo ni lahko shajati.
Najraje bi zakričal in si tako sprostil svojo razdraženo dušo. Zavpil bi, naj vsi izginejo, da ne bi videl videl njihovih čudnih izrazov. A ni mogel. Vedel je namreč, da njegova želja ne bo izpolnjena. Za povrh pa bi bil deležen še več začudenja.
"Si res ... umoril tisto Greyevo dekle?" ga iz sanjarjenja zbudi rahlo prestrašena gimnazijka z žarečimi zelenimi očmi.
A Lucas ji ne poda odgovora, temveč le v jezi pospeši korak.