PisalnicaGimnazijka detektivka, 32. del
3
27. DECEMBER (POPOLDNE)
Vzamem še zadnji robček iz škatle in si z njim obrišem solze. Vendar zaman. Kmalu zatem namreč pride nov val solz. Na koncu obupam in se zazrem v svojo podobo v ogledalu. Polovica mojih kodrov je že ušla ven iz fige, ki sem si jo naredila zjutraj, okoli oči pa sem imela veliko rdečino. Ampak resno — koga briga?
"Eleanor, lahko vstopim?" nenadoma zaslišim mamin glas.
"Pridi," po tiho odvrnem, in ko se vrata odprejo, se obrnem proti oknu.
Mami sede na posteljo zraven mene. "Jokaš?" nežno vpraša, čeprav ne more videti mojega obraza.
"Nič ni," na hitro odgovorim.
"Obrni se, Eleanor," čez nekaj trenutkov naroči. Najprej se zmrdujem, nato pa se dokončno obrnem. Takrat mami stegne roke in mi obriše solze z lic.
"Kje je ati?" vprašam zatem.
"No, takoj zjutraj je odšel," odgovori. "Zdaj bi živel v tistem njegovem stanovanju blizu morja. Tam smo bili poleti, ko si bila še v vrtcu."
"V redu," po tiho zamomljam in se ozrem proti tlom. "Za zdaj sem še tu, kajne?"
"Tako je. A do konca tega tedna se moraš odločiti, pri kom boš živela." Zdaj proti tlom gleda tudi mami. Ji je hudo, ker morda ne bom več živela pri njej?
"Tudi prav," na hitro odvrnem, preden prostor napolni tišina.
Nekaj časa je bilo tako vse tiho, nobena si ni več upala kaj reči. Nato pa mami končno prebije led, ki ga jaz nisem mogla. "Tako hudo mi je zate," hripavo izreče in mi umakne oranžne kodre z obraza.
Dvignem obraz in jo pogledam. Z velikimi modrimi očmi, v katerih se je skrivala solza, me je prav tako ona gledala. "Moraš si umiti lase," jo opomnim, ko opazim nekoliko mastne konice njenih blond las.
Mami se zasmeje in si okoli prsta ovije las in ga podrobno analizira. "Prav imaš," ugotovi. "Ampak ni bilo časa in preveč je bilo vsega tega stresa."
"Vse bo zdaj drugače. Kajne?" povem in se naslonim mami na rame.
"Da, vendar naj te ne skrbi."
Nenadoma naju prekine zvonjenje maminega telefona.
Dvignem se, mami pa mi s šibkim glasom pove: "Če se boš želela pogovoriti ..."
"... se lahko obrnem nate," jo dopolnim. Zatem pa kot prikazen izgine iz sobe, da slišim le še njene korake.
Vzamem še zadnji robček iz škatle in si z njim obrišem solze. Vendar zaman. Kmalu zatem namreč pride nov val solz. Na koncu obupam in se zazrem v svojo podobo v ogledalu. Polovica mojih kodrov je že ušla ven iz fige, ki sem si jo naredila zjutraj, okoli oči pa sem imela veliko rdečino. Ampak resno — koga briga?
"Eleanor, lahko vstopim?" nenadoma zaslišim mamin glas.
"Pridi," po tiho odvrnem, in ko se vrata odprejo, se obrnem proti oknu.
Mami sede na posteljo zraven mene. "Jokaš?" nežno vpraša, čeprav ne more videti mojega obraza.
"Nič ni," na hitro odgovorim.
"Obrni se, Eleanor," čez nekaj trenutkov naroči. Najprej se zmrdujem, nato pa se dokončno obrnem. Takrat mami stegne roke in mi obriše solze z lic.
"Kje je ati?" vprašam zatem.
"No, takoj zjutraj je odšel," odgovori. "Zdaj bi živel v tistem njegovem stanovanju blizu morja. Tam smo bili poleti, ko si bila še v vrtcu."
"V redu," po tiho zamomljam in se ozrem proti tlom. "Za zdaj sem še tu, kajne?"
"Tako je. A do konca tega tedna se moraš odločiti, pri kom boš živela." Zdaj proti tlom gleda tudi mami. Ji je hudo, ker morda ne bom več živela pri njej?
"Tudi prav," na hitro odvrnem, preden prostor napolni tišina.
Nekaj časa je bilo tako vse tiho, nobena si ni več upala kaj reči. Nato pa mami končno prebije led, ki ga jaz nisem mogla. "Tako hudo mi je zate," hripavo izreče in mi umakne oranžne kodre z obraza.
Dvignem obraz in jo pogledam. Z velikimi modrimi očmi, v katerih se je skrivala solza, me je prav tako ona gledala. "Moraš si umiti lase," jo opomnim, ko opazim nekoliko mastne konice njenih blond las.
Mami se zasmeje in si okoli prsta ovije las in ga podrobno analizira. "Prav imaš," ugotovi. "Ampak ni bilo časa in preveč je bilo vsega tega stresa."
"Vse bo zdaj drugače. Kajne?" povem in se naslonim mami na rame.
"Da, vendar naj te ne skrbi."
Nenadoma naju prekine zvonjenje maminega telefona.
Dvignem se, mami pa mi s šibkim glasom pove: "Če se boš želela pogovoriti ..."
"... se lahko obrnem nate," jo dopolnim. Zatem pa kot prikazen izgine iz sobe, da slišim le še njene korake.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Joj sori za pozen odgovor :grimacing:... Drgač 0a ful vrei, edino Eleanor se mi smili :disappointed_relieved:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobra zgodba
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ena redkih zgodb ki jih berem ker mi je zanimiva. ve ina mi jih rata po 10. delu nezanimivih
0
Moj odgovor:
Soncica
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
darilo za fanta za bozic
torej rabim ideje za darilo za fanta za bozic. Imam ze v mislih ker si je zelel pulover z odtisi mojih ustnic inn to bom tudi naredila, ker pa ne bi samo tega dala me zanima ce ima kdo kaksen predlog. Zelela bi si da je uporabno in ne nekaj kar bi se lahko nabiral prah. Darilni seti so mi malce brezveze, ker nevem a mu bi bil vsec... parfum sem mu pa kupila za rojstni dan.
