29. DECEMBER (POPOLDNE)
Bolečina še kar ni popustila. Bila je preprosto prevelika. Zato sem tudi v zadnjih treh pretočila toliko solz, in tudi če sem jih želela skriti, jih nisem mogla. Počutila sem se tako šibko in hkrati tako ranljivo ter osamljeno, kot se še nikoli nisem.
Poskušala sem se zamotiti, kot sem to naredila običajno. Odprla sem spletno stran z matematičnimi vajami in začeli reševati naloge iz trigonometrije. Vendar misli nikakor nisem mogla preklopiti na matematiko, saj so mi kar naprej uhajale k dejstvu, da sta mami in ati ločena. Izredno obupano in razočarano, ker nisem mogla res prav nič narediti glede tega, sem zaprla računalnik.
Ravno ko sem danes dopoldne spet nehala jokati, nekdo potrka na vrata. Bila je Quennie, še kar oblečena v puhast božični pulover, ki ga je nekoliko prekrival živo zelen šal.
"Kaj pa ti delaš tu?" nekoliko hladno spregovorim, ko vstopi v mojo sobo. "Nisi rekla, da prideš jutri?"
Quennie si popravi elegantno temno figo in sede na mojo na hitro pospravljeno posteljo. "Oprosti, nisem ti napisala, da me je tvoja mami prosila, naj pridem." Pogled ji zatem uide k moji omari. "Kaj se je zgodilo tam?" po nekaj trenutkih vpraša in napravi začuden obraz.
Tudi jaz se ozrem v isto smer. V omari vlada popolna zmeda — zvezki in učbeniki so povsod, in sicer brez najmanjšega reda.
"Saj bom pospravila. Nekoč," odvrnem in umaknem pogled.
"Je kaj narobe, Eleanor?" nekoliko zaskrbljeno vpraša Quennie.
"Zakaj sprašuješ?" Se mi res tako pozna, da sem v enem izmed najtežjih obdobij v mojem življenju? Nisem si mislila.
"No, že če pogledam omaro, si ne bi mislila, da je tvoja. Vedno imaš budno pod očesom, da je v omari vse brezhibno urejeno," razloži, nato pa se razgleda po postelji. "In tvoja postelja je vedno natančno pospravljena."
"V redu," priznam in sedem zraven nje, "nekaj je narobe."
Quennie se pomakne bližje in njene sive oči so zazrte v moje zelene. "Kaj je, Eleanor?" previdno vpraša.
Globoko vdihnem skozi nos in z drobno solzo v očeh odgovorim: "M-moja ... starša sta se ... l-ločila."
"Oh, tako mi je žal zate," izreče Quennie, kot da ne bi pričakovala takega odgovora. Nato me je kar se da sočutno pogledala. "Kako ... prenašaš to?"
"No, sčasoma bo vse v redu, Quennie," skomignem, kljub temu da v resnici nisem tako optimistična.
Quennie zavzdihne, mi položi svojo majhno dlan na rame in še reče: "Mora biti, in to čim prej."