30. DECEMBER (ZVEČER)
Uležem se na kamnita tla. Moje svetlo zelene oči se počasi zaprejo, da se vidijo le še trepalnice. Ledeno mrzel veter mi divje mrši živo oranžne kodre. Hladna voda mi pljuskne na široko kavbojke in te postanejo še bolj črne, kot so bile prej. Postopoma začutim solze, ki tečejo po mojih od mrazu rdečih licih. Ne obrišem si jih ali poskušam zadržati, temveč jim pustim prosto pot do tal.
Zopet odprem oči, vstanem in si počasi ogledam okolico okoli mene. Pred mano se razprostira razburkan ocean, ki mu kar ni videti konca. Temačna modra barva mu pri tem daje še veličastnejši izgled. Po celotni vodni površini nastajajo novi in novi valovi. Ti se mogočno premikajo po vodi ter večajo, dokler ne zadanejo ob skalo ali pesek in se razblinijo. Ptice medtem elegantno letijo proti vodni gladini, in če imajo srečo, jim v kljunu ostane kakšna riba ali dve. Tak prizor sem videla že kar nekajkrat, vendar dolgo nazaj.
Telo se mi samo od sebe pomakne nazaj na trdo podlago in kljub mrazu se podam v svet sanj.
Kmalu se znajdem na istem mestu, kjer spim, le da sedaj ni vetra, temveč ga je zamenjalo šelestenje dreves. Izza grmovja se zatem nenadoma pojavi Michael. Prav čudno ga je videti v ohlapnem modrem puloverju in temnih kavbojkah namesto v šolski uniformi. A z velim zadovoljstvom si ogledam te velike oči lešnikove barve. In njegove vranje lase, ki so se nekoliko svetlikali zaradi šibke sončne svetlobe.
"Eleanor," reče z mirnim in zbranim glasom, medtem ko sede zraven mene, "vse se bo uredilo, obljubim."
Pričakujoč na moj odgovor me globoko pogleda, jaz pa kar ne najdem besed za odgovor. Na koncu sem spletla vprašanje: "Bo res tako?"
Na njegovem obrazu se nariše droben in igriv nasmešek, njegove nežne roke pa se znajdejo na mojih ramah. Občutek je več kot božanski. "Seveda," mi odvrne s svojim najbolj pomirjujočim glasom.
Ne da bi vedela, kaj počnem, izrečem: "Dokaži mi," in medtem poskrbim, da se najina pogleda srečata.
Michael mi odgovori s tem, da počasi približa svoje ustnice k mojim, dokler se ne združijo v poljubu. Sprva le drug drugemu nežno in z minimalno hitrostjo s sekalci grizeva ustnice. Zatem greva nekoliko globje in se poigrava z jeziki. Zdi se, kot da se minute vlečejo v ure in ure v dneve ali pa da časa sploh več ni.
Vendar ob misli, da je to moj prvi poljub, v mojem telesu vladata strah in negotovost. Hkrati pa postanem tudi precej zadovoljna, saj poljubljanje s simpatijo res ni nekaj vsakdanjega.
Tisti prečudovit hip se zbudim in se znajdem zopet v realnosti. A kakšen poljub — sploh Michaelov — bi mi zagotovo zelo olajšal situacijo, v kateri sem se brezupno znašla.