PisalnicaGimnazijka detektivka, 37. del
3
3. JANUAR (POPOLDNE)
Dva dni sta minila kot bi tlesknil. Počitnice so se končale in zopet je bila na vrsti šola.
S Quennie sva se dogovorili, da pride do mene, nato pa greva skupaj do šole. Tega sem se veselila. Res je lepo namreč začeti dan s svojo prijateljico.
"Živjo, Quennie," jo veselo pozdravim, ko pridem ven iz hiše.
"Živjo," odvrne, a nekaj v njenem glasu mi pove, da veselja od mene ni pričakovala. Zaradi ločitve morda? "Si pripravljena?"
"Seveda," odgovorim in s hitrim korakom stopim do nje.
"Si videla, da danes odpade zadnja ura?" me vpraša po nekaj trenutkih molka.
"Da, krasno, ne?"
Ko prideva mimo manjšega polja, ima Quennie zopet besedo: "Zdelo se mi je, da boš opazila. Vsi so."
Prijateljico premerim od glave do pete in šele takrat opazim, da so njeni dolgi lasje lešnikove barve postali nekoliko krajši. Zdaj sežejo skoraj do ramen in tako se končno vidi, katero barvo za kravato je izbrala — bledo sivo. Kakšna kombinacija z barvo njenih oči! "Postrigla si se," ponosno povem svojo ugotovitev.
"Mhm," samozavestno odvrne. "Kako se ti zdim oziroma zdijo?"
"Lepo!" To definitivno ni bila laž. Ob primerjavi z mojim neukrotljivimi kodri je bil ljubek paž res odlična pričeska.
Tako sva nekaj kremljali o njenih laseh, sčasoma pa tudi o mojih. A nenadoma je Quennie nekaj ponovno presunilo. "Eleanor, kako ... si?" zajeclja in si me ogleda s sočutnim pogledom. "Mislim, kako si ... po vsem tem ... saj veš ... po tej zadevi z ločitvijo?"
Na hitro zamahnem z roko in brezskrbno odgovorim: "Vse je v redu."
Quenniejine temne obrvi se zbližajo, kar je znak, da je zelo začudena. "Ampak ko sem te obiskala, si bila ..."
"... žalostna in obupana," jo dopolnim. "Da, res sem bila taka. Vendar se je zdaj vse uredilo. Veš, ugotovila sem, da je bila ta ločitev potrebna, in se s tem sprijaznila. Živela bom pri mami, atija pa bom tudi kdaj obiskala. Vse je v najlepšem redu." Quennie ima na obrazu še kar začuden izraz. Nisem jo čisto prepričala. "Ni ti treba skrbeti. Zdaj se počutim veliko bolje, kot sem se. Res se."
Prijateljico končno prepričam in nariše se ji nasmešek, a ta se kmalu spremeni v tanko in ravno črto. Nekaj se je spomnila. "In kako je s tvojo preiskavo umora?"
Dva dni sta minila kot bi tlesknil. Počitnice so se končale in zopet je bila na vrsti šola.
S Quennie sva se dogovorili, da pride do mene, nato pa greva skupaj do šole. Tega sem se veselila. Res je lepo namreč začeti dan s svojo prijateljico.
"Živjo, Quennie," jo veselo pozdravim, ko pridem ven iz hiše.
"Živjo," odvrne, a nekaj v njenem glasu mi pove, da veselja od mene ni pričakovala. Zaradi ločitve morda? "Si pripravljena?"
"Seveda," odgovorim in s hitrim korakom stopim do nje.
"Si videla, da danes odpade zadnja ura?" me vpraša po nekaj trenutkih molka.
"Da, krasno, ne?"
Ko prideva mimo manjšega polja, ima Quennie zopet besedo: "Zdelo se mi je, da boš opazila. Vsi so."
Prijateljico premerim od glave do pete in šele takrat opazim, da so njeni dolgi lasje lešnikove barve postali nekoliko krajši. Zdaj sežejo skoraj do ramen in tako se končno vidi, katero barvo za kravato je izbrala — bledo sivo. Kakšna kombinacija z barvo njenih oči! "Postrigla si se," ponosno povem svojo ugotovitev.
"Mhm," samozavestno odvrne. "Kako se ti zdim oziroma zdijo?"
"Lepo!" To definitivno ni bila laž. Ob primerjavi z mojim neukrotljivimi kodri je bil ljubek paž res odlična pričeska.
Tako sva nekaj kremljali o njenih laseh, sčasoma pa tudi o mojih. A nenadoma je Quennie nekaj ponovno presunilo. "Eleanor, kako ... si?" zajeclja in si me ogleda s sočutnim pogledom. "Mislim, kako si ... po vsem tem ... saj veš ... po tej zadevi z ločitvijo?"
Na hitro zamahnem z roko in brezskrbno odgovorim: "Vse je v redu."
Quenniejine temne obrvi se zbližajo, kar je znak, da je zelo začudena. "Ampak ko sem te obiskala, si bila ..."
"... žalostna in obupana," jo dopolnim. "Da, res sem bila taka. Vendar se je zdaj vse uredilo. Veš, ugotovila sem, da je bila ta ločitev potrebna, in se s tem sprijaznila. Živela bom pri mami, atija pa bom tudi kdaj obiskala. Vse je v najlepšem redu." Quennie ima na obrazu še kar začuden izraz. Nisem jo čisto prepričala. "Ni ti treba skrbeti. Zdaj se počutim veliko bolje, kot sem se. Res se."
Prijateljico končno prepričam in nariše se ji nasmešek, a ta se kmalu spremeni v tanko in ravno črto. Nekaj se je spomnila. "In kako je s tvojo preiskavo umora?"
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hm... Počasi mi zmanjkuje idej za komentarčke :joy:... Drugače je super kot vedno, vesela sem da je Eleanor zdaj vredu
Imej lepe počitnice 🥰
Imej lepe počitnice 🥰
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
julia
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
fnt
hejj js nimam nekga hudga problema al pa tezave sam zanima me ce je to normalno in sicer s fantom sva skp skor 3 leta in pc res se mava rada js mm njega neskoncno on pa tut vem da ma mene no in pc midva sva tut sosolca in se vidva skor usak dan ampk se izven sole bl mau kr js nesmem hodt vn zard strogih starsou pa tut zvezo skrivam ceprou neki vejo ampk ja prezakompliciran je da razlagam (aja pa to pism tut bl k ne kr mi je dc) pa drgc sva pa skos na facetimu/se pogovarjava/snapava...pc res nemorva bit narazn no in ja zadnic mi je dou pulovr in js od takrt usak dan spim tko da pac objemam/lezim na pulovrju al pa ga mam oblecnga in zadnic sm sla spatk frendici in nism mogla zaspt kr ga nism mela predn mi ga je dou sm mela tut ful probleme pc tko tut do 2 3 ure nism mogla spt no zdj zaspim tko u max pou urce al pa mnj in mene sam zanima a se vam zdi to normalno, zkj je tko... ze vnaprej hvala za odgovore
